Prednost bolniku, ne bolezni
Paliativna oskrba se v Sloveniji širi in krepi, pa čeprav na tem področju še vedno capljamo za marsikatero državo. Gre za aktivno pomoč neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem, ki jo potrebuje vse več ljudi. Prebivalstvo se namreč stara, s tem pa narašča tudi število neozdravljivo bolnih.
> “Zdravniki smo naučeni, da se ukvarjamo z boleznijo in ne z bolnikom. Pozabljamo na človeka. Kako naj zdravimo bolezen, če ne poznamo bolnika?” je na pogovoru o paliativni oskrbi ob nedavnem svetovnem dnevu paliativne medicine povedal Matjaž Figelj, ki skupaj z ženo Jano Harej Figelj, družinsko zdravnico, opravlja vlogo koordinatorja paliativne medicine za severno Primorsko.
V šempetrski bolnišnici, kjer je zaposlen kot specialist interne in paliativne medicine, sta lani začela delovati ambulanta in oddelek za paliativno medicino. Skupaj s soprogo pa paliativno oskrbo uvajata na primarni ravni, v novogoriškem zdravstvenem domu, kjer je žena zaposlena.
Pri pogovoru se jima je pridružila tudi pionirka paliativne medicine v Sloveniji Urška Lunder s Klinike Golnik.
Za dostojno slovo
“Priporočljivo je, da se bolnik v paliativno oskrbo vključi čim prej po diagnozi o neozdravljivi bolezni. To omogoča, da zadnje poglavje svojega življenja napiše po svoji želji,” je še povedal Figelj. Postregel je tudi z rezultati raziskave, opravljene na Harvardu, kjer so sestavili dve skupini obolelih za pljučnim rakom. Prvi so omogočili le onkološko zdravljenje, drugi pa tudi paliativno oskrbo.
“V tej, drugi skupini, so imeli ljudje manj bolečin, depresij, hospitalizacij, kemoterapij, predvsem pa so živeli tri mesece dlje od tistih v prvi skupini,” je izpostavil.
Kot je v nadaljevanju povedala Urška Lunder se je začela paliativna oskrba, ki ne pomeni le lajšanja bolečin in drugih telesnih ter psihičnih težav, ampak tudi podporo v socialnih in bivanjskih stiskah, razvijati leta 1967 v Veliki Britaniji, od koder se je potem razširila.
“Slovenija se danes na tem področju uvršča nekam v sredino ali malo pod povprečje, kar nam ni v ponos. Še posebej zato ne, ker se naša medicina na nekaterih področjih uvršča v sam vrh. To je naša bolečina. V medicini se ceni učinkovitost, racionalnost. Pri paliativni oskrbi pa sem dobila dovoljenje, da sem najprej človek in šele potem zdravnica,” je povedala in dodala, da bi si, glede na to, da zadeva širok krog ljudi, paliativna oskrba zaslužila več pozornosti.
Le sedem odstotkov iznenada
“93 odstotkov ljudi v Sloveniji vsako leto umre zaradi - tudi dalj časa trajajočih - kroničnih bolezni. Le sedem odstotkov je takih, ki umrejo takoj, iznenada,” je še podkrepila svojo trditev.
“Počasi se premika. Seveda pa bi si želeli, da bi šlo hitreje. Načeloma naj bi se mreža paliativne oskrbe razširila v vsak zdravstveni dom, v vsak dom upokojencev, tako, kot je to zdaj urejeno za vse kronične bolezni,” je povedala Jana Harej Figelj. Dodala je še, da morajo v tem procesu sodelovati trije: bolnik, njegovi svojci in zdravstveni delavci.
“Z onkologijo sem imela zelo slabe izkušnje, ker nisem hotela klasičnega zdravljenja. Razočarana sem bila nad tem, kako so mi predstavili bolezen in njen potek. Vsem ostalim zdravstvenim delavcem pa se lahko samo zahvalim. Smrti me ni strah. V tem obdobju sem veliko pridobila in nič izgubila,“ se je iz publike oglasila ena od navzočih, ki je povedala, da se že dve leti zdravi zaradi raka na jajčnikih, kemoterapije pa je odklonila.
Sporazumevanje je veščina
Matjaž Figelj je s tem v zvezi povedal, da je v paliativni oskrbi zelo pomembno sporazumevanje. Dodal je, da gre za veščino, ki se je je treba naučiti, tega znanja pa zdravniki vsaj do pred kratkim niso imeli, saj jih med študijem tega niso učili.
Lundrova je povedala, da se tudi na tem področju vendarle premika na bolje, saj na mariborski medicinski fakulteti študentom predava prav o tem, kakšno je primerno komuniciranje v takšnih primerih. Povedala je tudi, da zaradi pomanjkanja osebja tipičen onkološki pregled danes traja le nekaj minut, zato je najprej na udaru komuniciranje.
Ob zaključku pogovora so navzoči sklenili, da je med zdravstvenimi delavci veliko zanimanja za to področje, kar je vzpodbudno. Izobraževanja zanje potekajo že kar nekaj časa, temu primerno pa paliativna oskrba vse bolj pridobiva na veljavi.NACE NOVAK
