Psoriatike še zaznamuje stigma
Kožna bolezen luskavica (psoriaza) je pogosto kronična in dolgotrajna bolezen. Medicina doslej še ni odkrila vzroka za to bolezen, znano pa je, da ni nalezljiva. Ljudje o njej še vedno premalo vedo, znano pa je, da je to bolezen treba zdraviti. Zdravljenje je lahko dokaj dobro, na kar je javnost opozoril tudi svetovni dan luskavice, 29. oktober.
Luskavica običajno poteka kronično in je dolgotrajna bolezen, ki ni nalezljiva. V Sloveniji je po strokovni oceni približno 40.000 do 60.000 bolnikov z luskavico, na svetu pa več kot 125 milijonov.
Organizirani v društvu
Bolniki z luskavico se srečujejo s številnimi ovirami pri zdravljenju in tudi pri družbenem sprejemanju te bolezni. Organizacije bolnikov - v Sloveniji je to Društvo psoriatikov s sedežem v Mariboru in mnogimi podružnicami po vsej državi - od leta 2004 obeležujejo 29. oktober, svetovni dan luskavice. Obeleževanje svetovnega dneva luskavice naj bi pomagalo ozavestiti splošno javnost o tej bolezni. Hkrati naj bi pripomogel k učinkovitejšemu zdravljenju in naj bi tesneje med seboj povezal bolnike in njihove svojce, da bi izmenjevali izkušnje o načinih zdravljenja.
Kako prepoznati luskavico?
Luskavica je bolezen na koži, ki se lahko pojavi v kateri koli starosti in pri komer koli človeku.
Običajno se izrazi v obliki pordelih, zadebeljenih, s srebrnkastimi luskami pokritih območji na koži. Ta območja so od zdrave kože ostro omejena.
Bolezen najpogosteje prizadene kožo nad komolci, koleni, križem in v zatilnem delu lasišča. Pri večini bolnikov poteka v omejeni obliki, na manjši površini in je razmeroma nemoteča, vendar trdovratna in se vztrajno pojavlja.
Spremembe lahko obsegajo tudi velike površine kože in včasih močno srbijo. Luskavica se lahko pokaže tudi na nohtih, ki se rjavo ali rumeno obarvajo, zadebelijo in odstopajo. Včasih, zlasti na dlaneh in podplatih, se lahko kaže tudi v obliki rumenih ali rjavkastih mehurčkov, ki so gnojni, čeprav v njih ni bakterij.
Pri desetih do 30 odstotkih bolnikov luskavica prizadene tudi sklepe. Luskavični artritis se lahko kaže zgolj z blagimi bolečinami ali pa s hudim, hitro napredujočim vnetjem, ki deformira sklepe.
V zadnjih desetih letih raziskav ugotavljajo tudi, da bolnike z luskavico bolj ogrožajo srčno-žilne bolezni. Pri njih se pogosteje pojavljajo debelost, sladkorna bolezen, depresija, visok krvni tlak, ti bolniki pogosteje kadijo in so odvisni od alkohola.
Da gre za luskavico, običajno ugotovimo klinično, kar pomeni, da vidne spremembe s pomočjo izkušenj že brez preiskav prepoznamo za luskavico. Krvne preiskave, ki bi nam bila pri tem v pomoč, ni. Včasih si pomagamo s histološko preiskavo, to je z izrezom manjšega koščka prizadete kože in pregledom vzorca pod mikroskopom.
Luskavica se sicer včasih pojavlja v posamezni družini, večinoma pa to ni pravilo. Dejavniki iz okolja, ki jo lahko sprožijo ali poslabšajo, so v nekaterih primerih okužbe (na primer angina), hormonske spremembe (na primer menopavza), alkohol, nekatera zdravila in močan psihični stres. Pri večini bolnikov pa tako imenovan sprožilni dejavnik ostane neznan. Prehrane, ki bi sprožila luskavico, ali diete, ki bi jo zdravila, žal ne poznamo.
Bolezen spremlja stigma
Bolniki s kroničnimi boleznimi kože se pogosto srečujejo s strahom in nerazumevanjem v svojem življenjskem okolju.
Zaradi presenečenih ali celo zgroženih pogledov okolice skušajo kožne spremembe prikriti, ali pa se izogibajo dogodkov, ko bi se morali razgaliti in uporabljati objekte za splošno uporabo (bazeni, garderobe, savne). Dogaja se, da se včasih zaradi te bolezni celo povsem umaknejo iz družabnega življenja.
Načini zdravljenja
Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da je pri luskavici smiselno in potrebno le lokalno zdravljenje - to je zdravljenje s kremami in mazili, ali pa fototerapija - to je obsevanje z ultravijoličnimi žarki. Te metode zdravljenja zares večidel zadoščajo, ko gre za blago obliko luskavice. Na voljo so številni in raznovrstni pripravki.
Vemo pa tudi, da pri bolj razširjenih, trdovratnih ali zapletenih oblikah luskavice zgolj uporaba krem ne zadošča. V takšnih primerih je nujno tako imenovano sistemsko zdravljenje.
Kadar je prizadetih več kot deset odstotkov površine kože (za primerjavo omenimo, da predstavlja ena bolnikova dlan okrog en odstotek telesne površine) in tudi pri nekaterih drugih oblikah luskavice (četudi je prizadeta manjša površina), se vselej odločimo za sistemsko zdravljenje.
Dermatologi imamo danes na voljo več različnih zdravil, ki so učinkovita in varna. Z njihovo pomočjo lahko obvladamo ali pa vsaj močno olajšamo skoraj vse oblike luskavice.
Običajno najprej poskusimo z zdravljenjem s tabletami, ki vsebujejo eno od treh zdravilnih učinkovin (metotreksat, ciklosporin, acitretin). Vsako od teh zdravil ima tudi svoj tako imenovani profil neželenih učinkov. Ker pa gre za zdravila, ki jih v medicini že dolgo uporabljamo in jih tudi dobro poznamo, imamo zelo dobro izdelano shemo spremljanja varnosti zdravljenja, ki vključuje redne laboratorijske preiskave krvi.
Če z običajnimi, že omenjenimi sistemskimi zdravili in fototerapijo luskavice ne obvladamo, imamo tudi v Sloveniji že več kot pet let na voljo zdravljenje z biološkimi zdravili. Biološka zdravila so izjemno učinkovite beljakovinske molekule, ki jih pridobijo s pomočjo zahtevnih tehnoloških postopkov. Bolniki jih prejemajo v obliki injekcij v razmikih od enega do dvanajst tednov. Ob upoštevanju predpisanih ukrepov za previdnost je zdravljenje z biološkimi zdravili, kot ga doživljamo v praksi, zelo učinkovito in varno.
V Sloveniji so na voljo praktično vse oblike zdravljenja luskavice, enake tistim drugod po svetu. Dostopne so vsem bolnikom, ki jih potrebujejo.
Dogodki, kot je svetovni dan luskavice, nam lahko pomagajo dodatno informirati tiste bolnike, ki bi morda potrebovali učinkovitejše zdravljenje, pa niti ne vedo, da ta možnost obstaja. Hkrati se trudimo ozaveščati splošno javnost, ki bi morala poznati to pogosto bolezen in jo sprejemati z večjo mero razumevanja.
VESNA TLAKER ŽUNTER, dr. med., specialistka dermatovenerologije, Dermatovenerološka klinika UKC Ljubljana
