Rak, ki ga zdravniki težko prepoznajo
Nevroendokrini tumorji so skupina redkih, nenavadnih, težko prepoznavnih in počasi rastočih rakavih tumorjev na prebavilih. Znaki bolezni so neznačilni, zavajajo celo zdravnike, zato so pogoste napačne diagnoze. Do prave mine v povprečju pet do sedem let od nastanka bolezni, ko je rak že napredoval. Po pogostosti rakavih obolenj na prebavilih so ti tumorji na vrhu seznama v razvitem svetu in pri nas. Operacija je nujna, zdravljenje sestavlja več različnih metod.
RAKAVE BOLEZNI> Pravočasna diagnoza nevroendokrinih tumorjev je ključna za preživetje obolelega, opozarjajo zdravniki v kliničnem oddelku za gastroenterologijo ljubljanskega kliničnega centra. Priznavajo pa, da spremljajo to obliko raka dokaj neznačilni znaki, zato jih zdravniki težko prepoznavajo. Da bi okrepili budnost, je tej bolezni v novembru posvečen poseben dan za ozaveščanje.
Za nevroendokrinimi tumorji zboli pri nas vsako leto vsaj 80 ljudi, zdravniki jih uspejo odkriti okrog 50. Ta vrsta raka zahteva operacijo, zdravljenje pa zajema še več metod, med drugim tudi tarčna zdravila, obsevanja, včasih kemoterapijo. Bolezen je težko prepoznavna, mnogi zdravniki jo napačno opredeljuje kot Chronovo bolezen.
Težko do diagnoze
Nevroendokrini tumorji so skupina redkih, nenavadnih, počasi rastočih rakavih tumorjev. Nastanejo iz nevroendokrinih celic, ki so razpršene po vsem telesu in proizvajajo, shranjujejo ter izločajo biološko aktivne snovi.
Med opozorilnimi znaki so med drugim lahko nekontroliran pojav rdečice, nenadni napadi astme, srčno popuščanje, pojav sprememb na koži, bolečine v trebuhu, nenadna utrujenost, diareja. Ti znaki pa napovedujejo še vrsto drugih bolezni, zato je diagnoza pogosto napačna in do pravilne preteče od pet do celo sedem let; tako pri nas kot v razvitem svetu.
“Zgodnji znaki pojava nevroendokrinih tumorjev so dokaj neznačilni, v več kot polovici primerov jih odkrijemo šele v napredovali fazi bolezni. Tipične simptome ima le en oboleli na tisoč primerov,” navaja prof. dr. Borut Štabuc, predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana. Pa vendar se je zadnje desetletje število na novo odkritih bolnikov po zaslugi boljših metod diagnosticiranja povečalo za petkrat.
Svetovna laična javnost je za to bolezen izvedela tudi po zaslugi Steva Jobsa, predsednika uprave tvrdke Apple Inc., in pred mesecem onemela ob novici, da je izgubil dolgoletni boj z nevroendokrinim tumorjem na trebušni slinavki (pNET). Jobs je imel izjemno redko obliko raka, ki jo mnogi zdravniki pogosto zamenjujejo z bolj agresivnim rakom na trebušni slinavki. O bolezni je Jobs javno spregovoril.
Drugi najpogostejši rak na prebavilih
Po uradnih podatkih je pri nas okoli 700 bolnikov z nevroendokrinimi tumorji. Njihovo preživetje je odvisno zlasti od stadija bolezni ob diagnozi. Po Štabucovi oceni so ti tumorji drugi najpogostejši rakavi tumorji na prebavilih, takoj za rakom na debelem črevesu in danki.
Po podatkih Registra raka zboli pri nas vsako leto za tem rakom od 80 in 100 prebivalcev. Štabuc pa meni, da podatki niso zanesljivi, saj za tega raka še nimamo posebnega registra. Po domnevah zdravnikov odkrijejo v povprečju na leto 50 obolelih, najpogosteje s temi tumorji v črevesju. Sledijo tumorji v pljučih, na želodcu, jetrih in trebušni slinavki.
Spoznanja stroke
Pri določitvi diagnoze so pomembne tudi zaznave obolelih. Že družinski in zdravniki splošne medicine naj bi ob opisih težav pomislili tudi na to bolezen. Bolniki pogosto navajajo, da so brez vzroka kronično utrujeni, da ne zmorejo več niti lažjih naporov, nekontrolirano zardevajo, imajo nenadne krče.
Nevroendokrini tumorji vzniknejo v različnih notranjih organih, zato jih opredeljujejo tudi glede na mesto temeljne rasti in v grobem razvrščajo na skupino funkcionalnih (ki povzročijo z izločanjem biološko aktivnih snovi značilne bolezenske znake) in skupino nefunkcionalnih (ko bolnik nima nobenih težav). Najpomembnejša pa je lanska posodobitev opredelitve v SZO, ki temelji na bioloških in histoloških značilnostih.
Odkrivanje in zdravljenje bolezni
Preživetje bolnikov je odvisno od stadija bolezni ob diagnozi, stopnje sprememb tumorja in mesta, kjer je zrasel. Zato sta za diagnosticiranje najpomembnejša natančna klinična anamneza in pregled.
Štabuc pojasnjuje, da v zgodnjih stadijih z anamnezo in kliničnim pregledom teh tumorjev ni mogoče razlikovati od drugih rakavih tumorjev, ki so manj nevarni.
Slikovna diagnostična preiskava med drugim vsebuje pregled z ultrazvokom in CT trebuha ter magnetno resonanco. Za to vrsto preiskav je opredeljen natančen protokol. Ker imajo ti tumorji izražene receptorje za hormon somatostatin, v preiskavi uporabijo tudi scintigrafsko diagnostiko in za to namenjeno posebno snov, ki sum o bolezni potrdi ali ovrže. Z računalniško tomografijo določijo tudi lego tumorjev. Med diagnosticiranjem je zelo pomembna še predpisana histološka preiskava. Štabuc poudarja, da bolezen zdravijo multidisciplinarno. “Še vedno je nujna tudi operacija, v napredovali fazi pa gre običajno za multimodalni način zdravljenja, kjer se odločimo za več postopkov.”
Včasih sta nujna tudi presaditev jeter in sistemska kemoterapija, saj s tem izboljšajo preživetje obolelega. Ključna pa je čim prejšnja diagnoza. Žal zdravniki to bolezen pogosto napačno prepoznavajo kot Crohnovo bolezen - sindrom razdražljivega, kronično vnetega črevesja.
JASNA ARKO
