Rak, zelo svojstvena bolezen

IZKUŠNJA Z RAKOM>Darja Rojec, avtorica knjige in bolnica za rakom na dojki priznava, da jo je ob prvi bolezni navdajal zlasti strah, pri ponovitvi raka na drugi dojki pa so se mu pridružili še jeza, razočaranje, žalost, nemoč.

Rak je drugačna bolezen

Da gre za bolezen, ki je drugačna od vseh preostalih, zatrjuje avtorica knjige: “Rak ima nešteto neznank. Ne veš natančno, proti čemu se boriš. Te male celice so tako uničujoče in nikoli ne veš, če si jih zares premagal. Vedno te spremlja senca dvoma, tudi kasneje, ko bolezen pozdravijo. Vsakič, ko te kaj zaboli, najprej pomisliš na raka, ne pa, da gre morda za povsem običajen prehlad.”

Prvič je raka s pomočjo zdravnikov uspešna premagala. Ko pa se je bolezen po trinajstih letih ponovila, tedaj na drugi dojki, je bila presenečena in hkrati razočarana. “Storila sem namreč vse za to, da bi živela zdravo. Tokrat me sicer ni bilo strah, saj sem tega nasprotnika že poznala, bila pa sem zelo jezna. Ne jezna, prav besna. Ta bes sem morala pretvoriti v moč, da sem se zmogla boriti.”

Težka pot

Odstranitev dojke zaradi raka je za vsako žensko težka izkušnja. Rojčeva se je odločila za rekonstrukcijo. Zdravljenje ni potekalo brez zapletov. Izkušnje prvega soočanja z rakom in pot zdravljenja je zajela v knjigo Pa jo imam!

Ne gre le za zgodbo o boju za življenje, temveč za sporočilo vsem ženskam, ki se znajdejo v podobnih razmerah - d se splača boriti. Rojčeva sporoča: “Splača se potruditi za vsak trenutek življenja. Splača se tudi odločitev o rekonstrukciji dojke, saj si potem znova svoboden, lahko spet nosiš izrezane majic, si bolj sproščen na plaži in sicer in odpade moreč občutek, da nimaš več dojke. Sprejela sem novi dojki, zdaj sta del mene.”

Vzgled in spodbuda

K pisanju druge knjige so jo, ob vnovični boleči osebni izkušnji, nagovarjali tudi prijatelji in tisti, ki so kakor koli sodelovali v procesu zdravljenja.

Le redki zmorejo namreč o tako boleči in zelo zasebni izkušnji javno govoriti. “Poglavitni namen te druge knjige je na laični način, vendar ob pomoči strokovnjakov, opisati vse preglede in preiskave, ki spremljajo zdravljenje pod okriljem Onkološkega inštituta,” poudarja Rojčeva. “Večina ljudi o tem zelo malo ve, mnoge bolnice se jih bojijo, predstave o tem so po navadi napačne.”

Opozarja tudi na pomemben vidik - pomanjkanje podpore in razumevanja bližnjih. “Ta pogled so mi odprla druženja z drugimi bolnicami,” omenja. “Zato sem opisala nekaj primerov, ki so dokaz za to, da se kaj takšnega ne bi smelo dogajati v domačem okolju takšne bolnice. Dodala sem tudi primere, ki so lahko za vzgled vsem drugim - že obolelim in vsem, ki se bodo morda kdaj soočili s to boleznijo.“

Bolezen ti spremeni življenje

Veliko bolnikov z rakom priznava, da je ta izkušnja vplivala na njihovo življenje. “Pričneš se zavedati sebe in se imeti rad,” prvi Rojčeva.

Tudi pisanje je posledica izkušnje z boleznijo. Nekateri so po uspešnem zdravljenju začeli pisati verze, slikati. Žene jih notranja nuja, da moraš občutke nekako izraziti, saj se tudi na ta način otresaš strahu, saj ne smeš obupati.

Rojčeva se je posvetila tudi sožitju z narav. “Začela sem živeti bolj umirjeno in črpati energijo iz narave - gozda, morja. Prav morje je moja posebna ljubezen in vir moči.” Čeprav ni Primorka, se tu počuti najbolje in je zato pred dnevi svojo drugo knjigo predstavila v Ankaranu, v Alenkini kavarni.

SILVA FERLETIČ