Smrdokavra na Markovcu

Tudi naš bralec pravi, da te lepe ptice doslej še nikoli ni videl, pa tudi sosedje so, ko jim je pokazal fotografijo, zatrjevali, da gre najbrž za eksotičen primerek in da je ptica komu pobegnila iz kletke.

Ob ogledu fotografije sem ugotovil, da gre za ptico smrdokavro oziroma vodéba ali vdába (znanstveno ime je Upupa epops).

Ta ptica le redko obišče gosteje naseljena urbana območja. Zaradi ugodnih razmer za življenje pa se, podobno kot še nekatere druge vrste ptic, približuje naseljem in poseljuje območja, kjer ima ugodne razmere za bivanje in življenje. Zadnje čase se v mestih pojavljajo tudi druge vrste ptic, ki doslej za te kraje niso bile značilne.

Smrdokavro je domala nemogoče zamenjati s katero koli drugo ptico. Razpoznavna je, ko sedi in leti. Dolga je 25 do 29 centimetrov, pri čemer kljun zavzema dolžino štirih do petih centimetrov. Čez krila meri 44 do 48 centimetrov. Zgornji del telesa je rožnate do oranžne in peščeno rjave barve. Ima široka, zaobljena krila s črnimi in belimi črtami. Rep je črn, krasi ga široka bela prečna proga. Na glavi ima vrsto dolgih peres s črnimi konicami - čopom, ki jih občasno dvigne, da je videti, kot bi imela perjanico. Kljun je temen, dolg, ozek in rahlo ukrivljen navzdol. Noge so kratke in sive barve.

Spola sta si tako podobna, da ju lahko ločimo le ob natančnem pregledu od blizu, prav tako je težavno določanje starosti posameznega primerka te ptice.

Mladiči imajo sorazmerno krajši kljun in perjanico ter so nekoliko manj živahnih barv. Pravkar izlegli mladiči so po vsem telesu porasli z dolgim belim puhom.

Let te ptice je neenakomeren, okoren, v lokih, značilno je hitro zamahovanje s krili, ki ga prekinja jadranje, tako da spominja na velikega metulja. Perjanico največkrat dvigne ob pristanku. Na tleh, kjer preživi večino časa, saj išče plen, sunkovito poskakuje in hodi, podobno kot škorec. Na tleh je lahko presenetljivo zaupljiva. Poseda tudi prosto na drevju. Vzleta z drevja ali tal.

Prehranjuje se z večjimi žuželkami, njihovimi ličinkami in s črvi. Oglaša se z značilnim up-up-up (pu-pu-pu, ud-ud-ud), po čemer je dobila znanstveno ime, pa tudi poimenovanje v mnogih drugih jezikih (na primer angleško hoopoe, portugalsko poupa).

Habitat smrdokavre so odprta suha kulturna krajina, goljave, goščave, polja z redkimi drevesi in grmovjem, pa tudi stari sadovnjaki in vinogradi. Gnezdi v luknjah v stenah stavb ali v duplih starih dreves (je torej sekundarni duplar). Izogiba se vlažnih območij. Kot pri sorodnih vodomcih vsebuje gnezdo veliko količino iztrebkov, smrad je namreč obrambni mehanizem zoper plenilce.

Tudi mladiči, če imajo občutek, da so ogroženi, pršijo smrdeč izloček trtične žleze. Za to ptico velja, da je delna selivka - pozimi se umakne s severnega dela območja razširjenosti (Srednja in Južna Evropa, Bližnji vzhod, Srednja ter Vzhodna Azija). Poletna vrsta je značilna v večjem delu Evrope. Redka pa je na Irskem, v Veliki Britaniji in v Skandinaviji. Nekatere smrdokavre prezimujejo na jugu Iberskega polotoka. Skozi vse leto so prisotne v Južni Aziji in Podsaharski Afriki. V Sloveniji je pogosta poletna vrsta.

Včasih te ptice nismo srečevali v bližini urbanih naselij, na vrtovih ob hišah. Omenjeni primer dokazuje, da prihajajo te ptice v naselja, saj iščejo hrano.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.

Vir: Wikipedija