Šolarja spodbujajte s pohvalo
Večina, zlasti mlajših otrok, rada hodi v šolo. Odnos do nje sooblikujejo zlasti starši. Kadar so njihova pričakovanja pretirana in strahovi opazni, to otroke obremeni in botruje psihosomatskim težavam.
ŠOLA IN ZDRAVJE> Stiske sproščajo z grizenjem nohtov, nemirom, uporništvom, vse pogosteje pa se pojavlja tudi depresija. Spodbujanje otrok v obliki pohvale, poudarjanje njihovih sposobnosti in nadarjenosti je zelo pomembno, česar se starših in učitelji premalo zavedajo, ugotavljata Magdalena RožancDernikovič in Dorotea Kralj iz koprskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.
Vzroke in posledice različnih stisk in strahov v zvezi s šolo je pri otrocih težko prepoznati. Pomoč strokovnjakov je učinkovitejša, če jih odkrijejo dovolj zgodaj, kar naj bi bila naloga staršev, ki naj bi otroka najbolje poznali, pa tudi učiteljev, ki naj bi si za vsakega učenca vzeli dovolj časa.
Znaki stisk, napetosti, strahu in drugih psihosomatskih težav pri šolarjih so dokaj značilni, če zmorejo starši in učitelji subtilno razbirati otrokovo vedenje. Najpogosteje gre za jutranjo slabost in siljenje na bruhanje, včasih za povišano telesno temperaturo brez pravega vzroka in zatekanje v bolezen pred odhodom v šolo. Pogoste so še bolečine v trebuhu in pojav nenadnih tikov, med drugim stresanje z glavo, nekontrolirano mežikanje, včasih se pojavi tudi jecljanje. Bodite pozorni tudi na izbruhe agresivnosti, motnje hranjenja, zatekanje v hrano, na nagnjenost k samopoškodovanju.
Ambiciozni in brezbrižni starši
Mnogi starši so sami obremenjeni s strahovi in uspehom šolarja, nekateri pa jim skrb za šolske zadeve povsem prepustijo.
“Odnos do šolskih obveznosti prenašajo na potomce, kar se odraža na otrokovem duševnem počutju in zdravju. Potomec staršev s (pre)velikimi pričakovanji je pod hudim pritiskom, zato pogosto nesamostojen in negotov; še zlasti, ko starši pretirano pomagajo pri nalogah ali jih celo pišejo namesto njega,” ugotavlja psihologinja in specialistka psihološkega svetovanja Magdalena Rožanc Dernikovič.
“So pa tudi starši, ki so prepričani, da je šola le otrokova skrb in mu pri odločitvah dopuščajo pretirano svobodo,” dodaja pedagoginja in specialistka supervizije Dorotea Kralj, hkrati predstojnica centra. “Zato je lahko otrok premalo prizadeven, ne oblikuje primernega odnosa do obveznosti in dolžnosti.”
Šolarji s preambicioznimi starši stiske pogosto blažijo z grizenjem nohtov, obremenjeni so z anksioznostjo oziroma strahovi zavoljo neuspeha, nekateri zjutraj zato bruhajo, imajo bolečine v trebuhu, obremenjeni so z občutkom, da jih okolica ne sprejema in zato zelo trpijo.
Težave in pomoč
Gre za psihosomatske zdravstvene težave, ki se lahko stopnjujejo. Spet drugi otroci so lahko premalo dosledni in delavni, brezbrižnost je lahko povezana s predrznostjo in zanikovanjem vseh pravil. Nekateri imajo hude učne težave in so zato tudi vedenjsko problematični.
Strokovnjakinji opominjata, da tičijo pri vedenjsko problematičnih otrocih vzroki pogosto v družinskih razmerah in so posledica čustvenega primanjkljaja. “Ko takšne in podobne težave zaznajo učitelji in tudi starši, bi morali poiskati strokovno pomoč,” svetuje Magdalena Rožanc Dernikovič. “Zmotno je prepričanje, da je to sramota ali da je takšna pomoč rezervirana le za otroke s posebnimi potrebami,” opozarja Dorotea Kralj. “Tudi ni vselej res, da je otrok pač len; navidezna lenoba lahko skriva osebno duševno stisko.”
Šole, tako osnovne kot srednje, imajo na voljo šolske svetovalne delavce, na posameznih območjih in občinah delujejo tudi svetovalni centri. Če pa gre za resnejše težave, priskočijo na pomoč še pedopsihiatri. V pomoč in zdravniško zdravljenje so deloma zajeti tudi starši, saj so slednji (nehote) vir glavnine psihosomatskih težav otrok.
“Najpomembnejši je odkrit pogovor staršev z otroki,” svetuje psihologinja. “Slednji je zelo pomembne tudi, ko gre za pomoč usposobljenega strokovnjaka pri individualnih obravnavah. Predvsem pa bi morali starši otroku zares prisluhniti in biti dojemljivi za nasvete.”
Šolar v stiski si sam ne zna pomagati, po navadi o strahovih in težavah ne govori. Večina se zapre vase in sprva odklanja vsakršno pomoč. Stiske poglabljajo ukazi: ”Glej, da boš najboljši, saj sem bil(a) takš(e)n(a) tudi jaz! Ne delaj mi sramote v šoli!” Če so odnosi v družini zdravi, zaleže že odkrit pogovor s starši. Ti ne smejo ustvarjati vtisa, da so brezhibni in so bili idealni že kot šolarji. Pogosto so v čustveni in psihični stiski tudi starši (tako v primeru pretiranih pričakovanj kot v primeru popolne brezbrižnosti), zato je nujna pomoč strokovnjaka. Zastarela miselnost, da je to sramota, škodi otroku in staršem. Posledica je pri mladostniku lahko obolenje za depresijo.
Spodbude in samostojnost
Strokovni svetovalki polagata staršem na srce nasvet, naj ob prvih resnih zadolžitvah šolarje spodbujajo, ne pa grajajo. Obrzdajo naj težnje po zaščitništvu, saj slednje pripomore k omajani samozavesti in poglablja otrokov občutek nemoči.
“Najpomembnejša pa je pohvala. Tega bi se morali v enaki merizavedati starši in učitelji,” pravi Rožanc Dernikovičeva. “Vsak otrok je v nečem dober in nekaj rad počne. To je treba pohvaliti in spodbujati, ker krepi otrokovo samopodobo.”
Starši naj bi brzdali tudi izražanje lastne nenaklonjenosti do šole oziroma posameznih učiteljev in predmetov, hkrati naj bi priznali, da so tudi sami kot otroci delali napake, a jim je z voljo in vztrajnosti težave uspelo prebroditi.
Tudi učitelji bi se morali zavedati, da so si otroci različni - nekateri notranje napetosti nevede sproščajo z, denimo, stresanjem noge ali glave, sesanjem prstov, z bobnanjem s prsti, mežikanjem ter še z vrsto različnih tikov. Včasih se pojavi tudi nenadno jecljanje. “Vse to ni hoteno ustvarjanje nemira, zlasti pri mlajših ne. Učitelju in staršem sporoča, da potrebuje otrok spodbudo, pogovor, morda strokovno pomoč,” omenja psihologinja.
Dorotea Kralj opozarja na vse večji pojav depresije med šolarji. “Pojavlja se vse pogosteje, ne le pri adolescentih, že pri vse mlajših. Na znake bi morali biti bolj pozorni tudi učitelji, saj je nujna strokovna pomoč.”
Gre za senzibilno opazovanje in veščino razbiranja otrokovega vedenja in za zelo resno zdravstveno težavo, značilno za razviti svet. “Nanjo so starši in šola dokaj nepripravljeni in jo celo podcenjujejo. Otrok je zaradi depresije lahko na videz zelo brezbrižen ali pa zelo agresiven. Nemalokrat se zateče v pretirano ješčnost in ima težave z debelostjo ali pa boleha za drugimi motnjami hranjenja. Pogosto so depresivni tudi starši, čeprav se tega niti ne zavedajo,” dodaja Magdalena Rožanc Dernikovič.
Svetovalki opozarjata, da je depresija resna bolezen, zdravljenje je nujno. Izpostavljata še, da morata pri usmerjanju šolskega dela sodelovati oba starša, ne le mati. “Oče je pomemben lik v otrokovem življenju in mora spremljati tudi otrokove šolske obveznosti, ne pa, da to v celoti prepusti partnerki,” sklene psihologinja.
JASNA ARKO
