Specialistov je le za vzorec
Slovenci nismo imuni pred revmatičnimi boleznimi, čeprav se mnogi niti ne zavedajo, da so bolečine in druge težave posledica kronične revme. Zdravljenje revmatičnih bolezni je nujno in pripomore h kakovostnejšemu življenju, ob tem je nujno aktivno sodelovanje bolnika, poudarjajo v slovenskem društvu revmatičnih bolnikov.
Dobro poučen revmatik lahko pomembno izboljša učinkovitost zdravljenja te težke bolezni, je bilo nedavno slišati na slovesnosti ob 30. obletnici delovanja Društva revmatikov Slovenije.
Pomanjkanje specialistov revmatologov pri nas ima za posledico tudi dolge čakalne dobe za pregled in zato tudi kasnejše diagnosticiranje ter zdravljenje. V Sloveniji povprečju mineta kar dve leti od prvih znakov bolezni do prvega pregleda pri specialistu. V Evropi traja v povprečju ta postopek 1,2 leti.
Društvo združuje več kot 1400 članov v trinajstih podružnicah po vsej Sloveniji. Ob jubileju v društvu izpostavljajo, da je pri zdravljenju revmatičnih bolezni aktivno sodelovanje bolnika nujno, saj mora bolezen dobro poznati in vedeti, kaj so cilji zdravljenja.
Delovanje društva je bilo sprva skromno, pravi predsednik Andrej Gregorčič in dodaja, da se je v treh desetletjih razvilo v organizacijo, ki je oblikovala kakovostne programe, s katerimi učinkovito ugotavljajo, kakšne potrebe ima članstvo in kakšno pomoč vse potrebuje. “Programi so strokovno utemeljeni in nujni, saj z njimi krepimo kakovost življenja bolnikov in povečujemo neodvisnost invalidov, ki so to postali zaradi svoje revmatske bolezni,” pravi Gregorčič.
Med pomembnejšimi dejavnostmi društva je izobraževanje revmatikov, saj je po ugotovitvah stroke bolnik, ki je dobro poučen o svoji bolezni in pozna cilje zdravljenja, bolj motiviran za zdravljenje in si tudi sam v kar največji meri prizadeva za dolgoročno zmanjševanje posledic kronične bolezni.
V Sloveniji je okrog 230.000 bolnikov oziroma 11 odstotkov prebivalstva, ki jih pestijo različne revmatične bolezni. Za vnetnimi revmatičnimi boleznimi trpi od 40.000 in 60.000 ljudi, za hujšimi oblikami bolezni pa okrog tri odstotke. Te bolezni ne izbirajo po starosti in spolu, obolevajo že majhni otroci. Revmatičnih bolezni je več kot sto, razvrščene so na skupine: vnetni revmatizem, degenerativni revmatizem, zunajsklepni revmatizem, s kristali povzročena sklepna vnetja in sistemske bolezni vezivnega tkiva.
Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na nenehnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Ključno je zdravljenje do cilja - torej do faze, ko je mogoče izmeriti stanje bolnika in ko ta uspe izpolniti cilj, ki si ga skupaj zastavita zdravnik in bolnik.
Revmatiki se najpogosteje srečujejo z bolečinami. Kar 80 odstotkov jih zmotno meni, da je bolezen obvladana, ko bolečina mine. Vendar pa to še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in da ne napreduje, opozarjajo zdravniki, specialisti revmatologi. Zdravnik in bolnik zato skupaj pripravita načrt zdravljenja oziroma obvladovanja bolezni. Poznati morata cilje zdravljenja in spremljati napredek pri obvladovanju bolezni, saj je le jasno oblikovani cilj temelj, ki bolniku omogoča aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja.
Zdravniki revmatikom svetujejo tudi, naj po vsakem pregledu povprašajo po parametrih, ki določajo aktivnost bolezni. Tako bodo izvedeli, kako aktivna je njihova bolezen in ali bo treba zdravljenje še prilagoditi do oblikovanega cilja.
Vodstvo društva omenja, da pri nas še več kot polovica obolelih z revmatoidnim artritisom tipa 1 še nima izdelanega načrta zdravljenja. Hkrati opozarjajo na pomanjkanje zdravnikov specialistov - zdaj vse revmatike zdravi le 20 revmatologov. Statistika kaže, da imamo pri nas le 0,8 revmatologa na 100.000 prebivalcev, kar je občutno manj od evropskega povprečja (1,7 revmatologa na 100.000 prebivalcev). JA
