“Upam, da ne bomo zdrsnili v temino socialnih bolezni”
Krizne razmere, ki porajajo vse večjo revščino, se kmalu začenjajo poznati na zdravstvenem stanju ljudi. Kratkoročne posledice so manj nevarne od dolgoročnih. Izkušnje potrjujejo, da traja še desetletja, da se zdravstveno stanje ljudi in družbe spet izboljša.
Pasti revščine so nevarne, botrujejo mnogim značilnim socialnim boleznim, znanim iz preteklosti, omenja specialist socialne medicine, zdravnik Milan Krek iz koprskega Zavoda za zdravstveno varstvo (ZZV).
Ali ostajata v splošni krizi za našo družbo in vsakega posebej zdravje še prioriteta in ena najpomembnejših vrednot, postaja vse aktualnejše vprašanje. Odgovor še ni znan. Da bi to moralo ostati, so ob zdravstvenih delavcih v ambulantah prepričani tudi v nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (IVZ).
Sociala in zdravje se prepletata
IVZ opozarja, da sta se ljudem v večini držav v recesiji in gospodarski krizi poslabšali kakovost življenja in standard. Brezposelne vse bolj prežema občutek brezizhodnosti. Prebivalci so z delom vse manj zadovoljni, krepi se občutek nepravičnosti. Kriza poglablja revščino in slabša splošno zdravje, to pa botruje vse večjim stroškom za zdravljenje.
Zdravniki, socialni delavci in podobni strokovnjaki že opozarjajo, da je zaskrbljujoče, da posegajo domnevno kratkoročni krizni ukrepi krepko na področje zdravja, saj načenjajo socialne razmere, te pa so tesno prepletene s skrbjo za zdravje in, posledično, z zdravstvenim stanjem prebivalstva.
“Zdravstvo in sociala se v celostnem zdravju vsakega posameznika trdno držita za roki,” meni specialist socialne medicine Milan Krek. “To velja zlasti za ranljive skupine prebivalstva, kamor med drugim sodijo otroci, ostareli, mlade matere, kronični bolniki, manj izobraženi, ljudje s pičlimi dohodki, brezposelni, samohranilci ...”
Meni, da krize v Evropi ni mogoče primerjati z drugimi celinami, tudi revščine ne. Podatki pa že potrjujejo, da prebivalstvo drsi v revščino, mnogi že živijo pod pragom preživetja, čeprav so tudi pri nas razlike glede na regije in življenjske navade.
Revščina in bolezni
Mnoge študije potrjujejo, da zmanjšanje blaginje prebivalstva negativno vpliva na zdravje. Slovenska raziskava iz leta 2007 dokazuje, da sta v medsebojni povezavi slabši socialno-ekonomski položaj posameznika in slabše zdravje, s tem pa tudi dolgost življenja. Raziskava izpred dveh let navaja, da umirajo moški iz srednjega sloja v povprečju 4,5 leta prej kot moški iz višjega sloja, moški iz nižjega sloja pa umirajo še 5,6 leta prej kot moški iz srednjega. Pri ženskah so razlike med socialno-ekonomskimi sloji glede dolgosti življenja nekoliko manjše, vendar pa ženske večino življenja dokazano preživijo v slabšem zdravstvenem stanju kot moški.
Splošna kriza botruje vse večji brezposelnosti, klesti družinske proračune (to potrjuje obisk v skladiščih Karitasa in Rdečega križa), poraja draginjo, kar na svojih plečih občutijo ljudje, predvsem tisti iz najranljivejših skupin. “Vse to vpliva na splošno in na zdravje vsakega posameznika, posledice so lahko zelo hude. Bojim se, da si bo naša družba z njimi belili glavo še leta, če bodo takšne trajale dlje časa,” dodaja Krek.
Kriza posega v socialno in v zdravstveno sfero. Krek opozarja: “Slabši in težji postaja dostop do izobraževanja, to pa botruje slabši ozaveščenosti. Manj ozaveščeni slabše skrbijo za zdrav življenjski slog, se slabše prehranjujejo, saj o tem manj vedo, za kakovostnejšo hrano nimajo denarja. Manj znanja in denarja botruje večji revščini, večja revščina višji in zgodnejši umrljivosti, zlasti ogroženih skupin ljudi - mater in z njimi novorojenčkov, majhnih otrok, ostarelih, kroničnih bolnikov in zlasti žensk, ki živijo same ter se otepajo z revščino. Revščina poraja značilne bolezni, med drugim vse vrste zasvojenosti; tudi s tobakom in alkoholom, še zlasti v naši, že sicer mokri kulturi.”
Omenimo, da je znana povezava med revščino in sladkorno boleznijo, okužbami, tudi s HIV in drugimi, spolno prenosljivimi boleznimi. Tudi skrb za osebno higieno in skrb za okolje sta v revščini slabša.
Svetovna zdravstvena organizacija med drugim navaja, da se tedaj, ko je državni proračun pod pritiskom in se znižajo dohodki gospodinjstva, poveča povpraševanje po javnih zdravstvenih storitvah, manj je potrošnje v zasebnem sektorju, ljudje bolj kot samoplačniške uporabljajo storitve javnega zdravstva. Če pa se v takšnih okoliščinah zmanjša financiranje javnega zdravstva, bo zelo verjetno upadla kakovost zdravstvene oskrbe.
V zgodovini so revščino spremljale tuberkuloza, sifilis, gonoreja, podhranjenost, slabokrvnost, slabša imunska odpornost. “Upam, da se ti časi ne bodo povrnili, saj je Evropa na visoki stopnji razvoja tudi na področju zdravstva in se zaveda, da bi bilo takšno nazadovanje katastrofa. Upam, da Evropa - in mi z njo - ne bomo zdrsnili v temino socialnih bolezni iz preteklosti,” razmišlja Krek.
Ljudje v stiski že zdaj posegajo po manj kakovostni hrani, merila o kakovosti pa so še vedno tudi različna. “Prav je, da vsak dan ne jemo mesa, če hrano pridelujemo sami in uživamo veliko zelenjave. To je zdravo in pomaga ljudem preživeti,” navaja zdravnik. “Drugo vprašanje pa je, kako družba in država skrbita za okolje, da so ti pridelki zdravi.”
Debelost je v razvitem svetu opozorilo za revščino, vendar zdravnik meni, da je ta oznaka dvorezna, saj je lahko debelost posledica več dejavnikov - premalo gibanja in lenobnosti, presladkih in prekaloričnih pijač ter prigrizkov. Lahko pa je posledica varčevanja, ko zaradi stiske ljudje kuhajo in jedo večinoma testenine ter krompir.
Žrtve so tudi otroci
V krizi in revščini so posebej na udaru otroci. Kakovostna prehrana jim omogoča zdravo rast in razvoj, vključno s kostmi, vidom in umom, vse to vpliva na kakovost in dolgost življenja.
Po navedbah Statističnega urada in ugotovitvah raziskav je znano, da ženske v Sloveniji še vedno prevzemajo več skrbi za gospodinjstvo, nego in vzgojo otrok kot moški. Ženske v krizi prevzamejo nase še več plačanega dela, tudi v slabših razmerah in celo neplačanega dela, če je povezano s skrbjo za otroke, bolne, ostarele, in gospodinjstvo. Kulturološke in sociološke študije dokazujejo, da matere varčujejo pri zadovoljevanju svojih potreb zato, da bi otrokom omogočile vse, kar imajo za pomembno. Starši v boju za preživetje praviloma najprej poskrbijo za dobro otrok in prikrajšajo sebe. V nižjih slojih gre to tudi na račun lastnega zdravja, kakovostne prehrane, počitka, sprostitve. Zdravje žensk vpliva na zdravje dojenčkov in otrok, posledično pa na zdravje družine in družbe.
Pretresljiv je podatek, da nekateri starši zaradi revščine otroke že izpisujejo iz dijaških domov, saj zanje ne zmorejo več plačevati najemnine. “Dijaki v domovih imajo vsaj urejeno in redno prehrano, doma so ponekod že lačni,” dodaja Krek.
Da je to res, že ugotavljajo v šolah in vrtcih, saj ponekod opažajo, da otroci ob ponedeljkih do zadnje mrvice pojedo vso malico in kosilo. Znan je podatek statističnega urada, da živi pri nas dvanajst odstotkov prebivalstva že pod socialnim oziroma robom preživetja. Kot tudi podatek, da naj bi bila Slovenija še vedno tudi socialna država.
Čas brezdomcev?
Kriza in revščina poleg otrok bremeni tudi njihove starše in ostarele. Krek poudarja, da lahko takšne razmere botrujejo povečanju števila brezdomcev in kaj kmalu bi lahko bilo zanje premalo urejenih zavetišč.
Krek opozarja na slabšanje socialnih in družbenih razmer, ki so posledica revščine: “Tedaj se praviloma porajajo tako imenovane brezdomne družine, begajoči oziroma cestni otroci, ob tem se poveča tudi število kriminalnih dejanj (drobne tatvine, vlomi, ropi). Ljudje v breznu revščine pogosteje obolevajo, zaradi tega je tudi njihovo zdravljenje dražje, več je hospitalizacij, več je stroškov za zdravila. Ko zapade družba v takšne razmere, je pot do izboljšanja dolga, pot do izboljšanja splošnega zdravstvenega stanja pa lahko traja več desetletij. Tolaži me dejstvo, da je Evropa in z njo tudi Slovenija območje s skrbno oblikovano socialno politiko za tiste skupine ljudi,ki si zaradi upravičenih vzrokov ne zmorejo več sami zagotavljati temeljne eksistence.”
JASNA ARKO
