V skrbi za dementnega bolnika svojci tudi izgorevajo
Ob diagnozi demenca pomislimo na izgubo spomina, spremembe osebnosti in doživljanja okolice, časa, bližnjih, čustvovanja in vedenja. Začetnih znakov bolezni bližnji ne opazijo, čeprav je pomembno, da jo začnejo zdraviti čim prej. Dementni starostnik ne zmore več sam skrbeti zase, zato so z boleznijo zelo obremenjeni tudi svojci. V Sloveniji je okrog 30.000 bolnikov, od tega vsaj 4000 na Primorskem. Vsako leto zdravniki pri nas odkrijejo okrog tisoč novih bolnikov.
DEMENCA> Bližnjim se zaradi skrbi za dementnega sorodnika zelo poslabša kakovost življenja, saj morajo imeti obolelega nenehno pod nadzorom. Veliko svojcev je prisiljenih prilagoditi svoje življenje obolelemu. Ko ne gre več, se odločijo za namestitev v domove ostarelih, a je v njih težko dobiti prosto mesto, čakanje je dolgotrajno.
Svojci dementnih bolnikov so povezani v organizaciji Spominčica, slovenskem združenju za pomoč pri demenci. Slednje ima na južnem Primorskem aktivno Društvo za pomoč pri demenci Primorske Spominčica, ki ga vodi zdravnica, mag. Tatjana Cvetko iz koprskega zdravstvenega doma. Ob rednih druženjih prirejajo še strokovna srečanja, kot je bilo nedavno v Izoli.
Urite spomin
Pešanje spomina, zlasti za nedavne dogodke, je ena temeljnih značilnosti demence. “V grobem človekov spomin razdelimo na kratkoročni in dolgoročni. Vsaka motnja spomina še ni znamenje demence,” je v predavanju o motnjah spomina na srečanju povedal nevrolog, prof. dr. Anton Grad iz izolske bolnišnice. “Center za spomin je umeščen v osredju možganov in je zelo občutljiv na pomanjkanje kisika ter različne strupe.”
Med drugim opozarja, da je pri posamezniku pomemben avtobiografski spomin, ki je tesno povezan z vsakemu lastnimi doživetji. Naučeno in utrjeno znanje ter vedenje pa se shranjujeta v možganski skorji. Zato gre pri spominu za bistveni razliki: “Nekdo se, denimo, ne spomni osebnih dogodkov, zlahka pa rešuje križanke.”
Pred izgubo spomina se ni mogoče ubraniti z zdravili. Zato Grad svetuje: “Za ohranitev spomina sta pomembni psihična dejavnost (ukvarjajte se z več interesnimi dejavnostmi) in telesna aktivnost (aerobne vaje, ki pospešujejo celotno prekrvavitev. Tudi v starosti se ne smemo predajati lenobnosti in ždenju v stanovanju.”
Psihološka smrt
Demenca se pojavlja v več oblikah in ima več faz bolezni - od počasne izgube kratkoročnega spomina za nedavne dogodke do faze, ko oboleli več ne prepozna najbližjih. Potek je različen od bolnika do bolnika.
Svojci se težko sprijaznijo s posledicami bolezni in spoznanjem, da bližnji (oče, mama) ni več oseba, ki jo poznajo vse življenje. “Ko bolnik ne prepozna več svojcev, psihološko umre, kar bližnje najbolj pretrese, stiska je huda, zato potrebujejo pomoč tudi svojci,” ugotavlja psihiater doc. dr. Aleš Kogoj iz ljubljanske psihiatrične klinike, član vodstva slovenske Spominčice. Za svojce je pretresljivo, da postaja sorodnik tudi hudoben, navdajajo ga kljubovanje, nespečnost, ponoči tavanja po stanovanju, je agresiven, ima privide. “Bolnika družina ne more pustiti samega, saj mora biti pod nenehnim nadzorom. To je za družino zelo obremenjujoče, spremeni ritem življenja, bližnji so se prisiljeni marsičemu odreči,” našteva psihiater.
Porazdelitev bremena
V sorodstvu običajno eden od bližnjih prevzame glavnino skrbi za obolelega, zato se mu najbolj poslabša kakovost življenja in izgoreva. Kogoj svetuje, naj družina porazdeli skrb za bolnika enakomerno na vse in si priskrbi tudi pomoč, ki je na voljo v obliki dnevnih centrov za dementne ali (in) patronaže.
To omenja tudi višja medicinska sestra Mojca Kralj iz patronažne dejavnosti v izolskem zdravstvenem domu: “Dementni bolnik se ne zaveda, da je hudoben in da kljubuje, saj so se poleg zaznav zožile tudi njegove zmožnosti. Naletel je na zid, zid bolezni. Težko je tako vedenje sprejeti z razumevanjem, a je skrb na ta način lažja. Porazdelite jo na več članov. V pomoč in oporo so patronažna služba, ki vstopi v družino, centri za socialno delo, dnevno varstvo v domovih upokojencev, ko pa ne gre več, tudi trajna namestitev v domu.”
Dela z dementnimi ostarelimi so v domovih upokojencev vajeni, pravi mag. Gabrijela Valenčič, diplomirana medicinska sestra v koprskem Obalnem domu upokojencev. Priznava, da je demenca pri ostarelih vse večji problem, saj se podaljšuje življenjska doba. V tej ustanovi je dementnih okrog 45 odstotkov varovancev.
“Pomembno je, da se znamo vživeti v njihov svet,” poudarja Valenčičeva. “Vedeti moramo, kakšne potrebe imajo. Najpomembneje je, da se počutijo varne in je nekdo ob njih. Okolje mora biti prilagojeno, umirjeno, brez motečih zvokov, hrupa, kar botruje zmedenosti.”
Je demenca ozdravljiva?
Demenca praviloma ni ozdravljiva, lahko le omilijo njeno napredovanje s pomočjo zdravil. Ostajajo pa tudi tako imenovane reverzibilne demence, pravi mag. Cvetkova. To niso tipične demence. “Gre za sindrom demence z vsemi znaki, a so posledica različnih bolezenskih stanj. Če ta ozdravimo, tudi demenca izgine.”
V skupini obolenj za demenco je reverzibilnih le deset odstotkov, dodaja zdravnica. “Zato moramo bolezen zdraviti v čim zgodnejši fazi, ker to bolezen upočasni. Odkriti je treba tudi vzroke, zlasti pri blagih kongitivnih motnjah (motnje spomina, pozornosti, govora). Če uspemo zdraviti vzroke, lahko izgine tudi demenca,” iz lastnih in izkušenj drugih zdravnikov povzema Cvetkova.
Med poglavitnimi vzroki za reverzibilne demence so stranski učinki zdravil (psihoaktivnih, opiatov, kortikosterodidov), alkohol, pomanjkanje vitamina skupine B, hormonske motnje (ščitnica, obščitnica), motnje cirkulacije v možganih in metabolizmu, dehidracija, poškodbe po padcih (zlasti na glavi) ...
Eden temeljnih vzrokov za pojav demence je depresija. Cvetkova pravi: “Depresijo je treba zdraviti. Pri starostniku gre za znake, kot so nenehno slabo razpoloženje, kronična utrujenost, brezvoljnost, jokavost. Depresija ni nujno povezana z burnimi čustvi, lahko pa je začetna faza demence. Demenca je degenerativna bolezen možganov in vodi v odvisnost od pomoči, na voljo pa je dobra regijska mreža strokovnjakov, zato pomoč poiščite takoj.”
JA
