Veliko več kot poklic
Medicinski sestri, Cerkljanka Vesna Čuk in Idrijčanka Sabina Vihtelič, pripadata različnim generacijam. Osebnostno precej različni povezuje zavidljiv elan na delovnih mestih v Psihiatrični bolnišnici Idrija (PBI) in izven nje. Zato sta bili nedavno sočasno nagrajeni z zlatim in srebrnim stanovskim priznanjem. Ker sta povsem predani svojemu poklicu, ki je zanju pravzaprav že način življenja.
ZDRAVSTVENI POKLICI> Za obe nagrajenki društva medicinskih sester, babiške nege in medicinskih tehnikov - zlato, mag. Vesno Čuk, in srebrno, SabinoVihtelič - je bil v gimnazijskih letih klic v dejavnost nege in pomoči obolelim tako nedvoumen, da je bila izbira študija na visoki šoli za zdravstvo povsem preprosta, zaposlitev v izzivov polni domači Psihiatrični bolnišnici (PBI) pa na dlani.
Izkušeni sestri, ki sta od oddelčnih mravljic v negi prehodili razvejano razvojno pot poklicne rasti, posredujeta znanje mlajšim, a tudi sami še zdaleč nista odložili knjig. Bržčas jih nikoli ne bosta, saj verjameta v znanje in razvoj nege, ki sta se ji zapisali že kot dekleti.
Znanje posreduje mladim
Že desetletje glavna medicinska sestra PBI Vesna Čuk zadnja tri leta o negi in mentalnem zdravju predava mlajšim rodovom na izolski Visoki šoli za zdravstvo. Seveda je poprej na pedagoški fakulteti in visoki šoli za zdravstvo kot specialistka psihiatrične nege postala profesorica zdravstvene nege in bila po habilitaciji imenovana v naziv predavateljice.
Zagnano delo, s katerim je izboljšala organizacijo in kakovost bolnišnične nege in jo sočasno približala pacientom in svojcem, Čukova vseskozi dopolnjuje z znanstvenim raziskovanjem. Zato je njena bibliografija strokovnih člankov obsežna. Če je magisterij še v celoti posvetila razvoju nege, bo njen doktorat na pedagoški fakulteti odgovor na izziv, kako skozi pedagoški proces bodoče kolege in kolegice čim bolje usposobiti za to težko, a, kot je prepričana, lepo in humano delo.
Ob malone treh 'službah', ki jih opravlja, Čukova najde čas tudi za aktivno udejstvovanje v različnih organih zdravstvene zbornice in delovnih skupinah pri ministrstvu za zdravje. Zlati znak, ki ji ga je pripelo društvo, je zato namenjeno življenjskemu delu: kakovostnemu razvoju psihiatrične in medicinske nege nasploh ter humanizaciji odnosov v njej.
Mentorica mladim
“Naša vodja Vesna se z dušo in telesom predaja delu,” poudarja Sabina Vihtelič, ki ima skupaj z mlajšimi kolegicami v njej dober zgled. A tudi energična medicinka in športnica Vihteličeva, ki je svojo delovno pot leta 1994 začela v interni kliniki Kliničnega centra v Ljubljani, ima za sabo lepo bero delovnih rezultatov. Urgenca, kot pravi, ji je bila pisana na kožo. Klic v domačo Idrijo pa je bil vendarle močnejši in znašla se je v psihiatriji.
V PBI dela kot timska sestra v psihoterapevtskem oddelku, kjer je tudi mentorica rednim in izrednim študentom izolske visoke šole za zdravstvo. Dejavna je kot interna predavateljica in v regijskem društvu Spominčica. Kot soorganizatorka strokovnih predavanj nenehno stremi za izboljšanjem kakovosti nege. Ker se jo bolezen ter stiske obolelih in svojcev še vedno globoko dotaknejo in je prepričana, da si oboji zaslužijo najboljše, bo skušala še marsikaj postoriti v njihov prid.
Stik z Ljubljano, novimi znanji in spoznanji pa, kot pravi, ohranja z aktivnim udejstvovanjem v stanovskem društvu. Je tudi članica njegovega upravnega odbora in botra njegovih številnih strokovnih in družabnih dogodkov. Srebrni znak društva je zato še zlasti priznanje za bogatitev in razvoj društva in z njim dediščine ter razvoja nege.
Čeprav jo je bolezen v zadnjih mesecih nekoliko upočasnila in mlada družina terja svoje, v delu prepoznava še veliko izzivov. “Vem, da le ob nenehnem izpopolnjevanju lahko rasem kot medicinska sestra in človek, v stiku z društvom pa lahko tudi marsikaj naredim v prid medicinskim sestram,” je prpričana.
SAŠA DRAGOŠ
