Vsakdo potrebuje tudi soljudi
Vsak človek rase in se razvija v mreži odnosov z drugimi. Veliko potreb lahko uresničimo le s pomočjo stikov - odnosov z drugimi. Če so ti odnosi moteni, nastopijo težave, ki jih lahko premagamo, če se vključimo v skupinsko psihoterapijo. V njej se vnovič učimo lastnih zaznav v odnosih, predelovanja čustvenih zapletov iz preteklosti in sedanjosti in si pridobimo nove izkušnje.
V življenju se srečujemo z ljudmi, s katerimi nimamo tesnejših stikov, a nas to bogati. Sosed, poštar, prodajalka so znanci, z njimi radi poklepetamo, če koga izmed njih nenadoma ni več, za krajši čas občutimo tudi izgubo.
Pozabljamo, da smo najprej skupinska in šele nato samostojna bitja. Sožitje z drugimi je prvotnejše kot samostojnost.
Ljudje smo tako imenovana bitja odnosov, način, kako smo povezani z drugimi, na nas pomembno vpliva.
Mnogo potreb lahko zadovoljimo le v stiku s soljudmi. Tudi stika s seboj se učimo najprej v stiku z drugimi - z mamo, očetom, brati in sestrami, s širšo družino, vrstniki, prijatelji; rasemo in razvijamo se v mreži odnosov.
Skupinska psihoterapija
Analitično usmerjena skupinska psihoterapija temelji na spoznanju, da imajo problemi v medosebnih odnosih vzrok v zgodnjih motnjah v odnosih. Te lahko zadovoljivo obravnavamo in odpravimo le v odnosu z drugimi.
Gre torej za neke vrste drugo možnost - znotraj varne skupine se znova učimo zaznavati sebe v odnosih, predelujemo čustvene zaplete iz preteklosti in sedanjosti, pridobivamo nove izkušnje.
Poteka v skupini do deset ljudi. Člani sedijo v krogu in med seboj svobodno komunicirajo. Teme pogovora niso opredeljene. Terapijo izvaja skupina skupaj s terapevtom, ki spodbuja medosebno komunikacijo.
Skupina se srečuje enkrat na teden za poldrugo uro, srečanja potekajo leto ali več. Skupina potrebuje čas za okrepitev občutka zaupanja in varnosti, zato je nujna redna udeležba.
V osredju so odnosi in komunikacija; skupinska komunikacija vodi k boljšemu, bogatejšemu in svobodnejšemu delovanju vsakega posameznika. Skupina vzbudi občutek pripadnosti, čustvene opore in zaupnosti, obravnava težav poteka v zaupnem okolju.
Sprva posameznik pogosto stežka spregovori o lastnih problemih, a spozna, da v tem ni sam. Zato je zlasti za tiste, ki težko govorijo o sebi, skupina koristna. Vanjo prenašamo svoje vzorce komunikacije, vedênje in občutenja, zato imamo priložnost slišati, kako nas v skupini vidijo in doživljajo drugi. Včasih je ta podoba drugačna od lastnega dojemanja, kar nas obogati in pomaga, da se sprejmemo takšne, kot smo, ali pa, da spremenimo vzorce, ki nam škodijo. Ob spoznanju, da imajo tudi drugi težave, laže sprejmemo svoje.
V skupinski terapiji se učimo, da naši problemi izhajajo iz konfliktov, povezanih s temeljnimi potrebami, skupnimi vsem. Raziskujemo odnose z drugimi in iščemo pot iz težav.
Oblikovanje in življenje skupine
Zelo pomembna je priprava posameznika za vključitev v skupino. Vključitev je možna šele po več srečanjih in oceni strokovnjaka o primernosti za takšno obliko terapije. Seznanimo ga s temeljnimi podatki (čas, kraj srečanja, pravila delovanja skupine in podobno).
Zaželene lastnosti kandidatov za skupinsko psihoterapijo so inteligentnost in sposobnost psihološkega mišljenja, samoopazovanja in izražanja, motivacija za osebnostno spremembo, pripravljenost na dolgotrajno terapijo, zmožnost tolerance, sposobnost upoštevati pravila skupine (zaupnost, empatija, izražanje čustev v besedi in zmožnost vzpostaviti odnos z drugo osebo).
Neprimerni so odklonilni ljudje, ki niso motivirani, ki v tem procesu sodelujejo zoper lastno voljo, imajo hude travme, niso zmožni upoštevati pravila delovanja skupine, ne zmorejo slediti dogajanju v skupini, se slabo izražajo, imajo slab spomin in stopnjo koncentracije.
V skupino ne vključujemo niti ljudi s hujšo depresivnostjo, samomorilnimi nagnjenji, zelo anksioznih, odvisnikov, ljudi s hujšimi osebnostnimi in psihotičnimi motnjami.
Skupinska psihoterapija je namenjena ljudem s težavami zaradi slabe samopodobe in tistim, ki bi radi polneje, kakovostneje živeli. Primerna je za ljudi, ki imajo težave pri navezovanju stikov in pri uveljavljanju v medosebnih odnosih. Pomaga tistim, ki teže prepoznavajo in upoštevajo občutke ter čustva drugih in se zato soočajo z nesporazumi in konflikti.
Cilj takšne psihoterapije ni le odprava težav, temveč celovita sprememba osebnosti. Pomaga razrešiti konflikte, omogoči osebnostno rast in razvoj, poveča sposobnost razumevanja sebe in drugih ter pripomore k izboljšanju odnosov z drugimi, spremembe pa izboljšajo kakovost življenja.
MIRANDA KRAŠNA
