Vse več jih je za zaklenjenimi vrati
Čas in okoliščine so starostnikom vse manj naklonjeni. Recesija se zrcali tudi v odnosu do ostarelih. Zaradi let, kroničnih bolezni, socialnih razmer in stisk so vse bolj odvisni od pomoči in oskrbe drugih. Denarne stiske so privedle do odločitve, da nekateri oskrbovanci zapuščajo domove upokojencev in se selijo k otrokom, ki pa so še v službah.
Ostareli, pogosto kronični bolniki, ostajajo za zaklenjenimi vrati, tujcem, med njimi tudi prostovoljcem, ne upajo odpreti vrat, čeprav bi nekateri potrebovali tudi njihovo pomoč.
Tako bi lahko povzeli nekaj opažanj, ki so si jih pri delu na terenu nabrali prostovoljci in koordinatorji, zajeti v vseslovenski projekt Starejši za starejše. Ta že desetletja poteka pod okriljem slovenske Zveze društev upokojencev ZDUS. Projekt za južno Primorsko pa poteka od leta 2009, pa še to ne v vseh krajih.
Ugotovitve se nabirajo iz obiskov na terenu, kjer prostovoljci obiskujejo starejše od 69 let. V veliko pomoč so in bodo tudi v prihodnje še drugim službam ter dejavnostim, namenjenim skrbi in oskrbi za starejše. Pa tudi mlademu društvu Sončnica - društvu za dobre medčloveške odnose s sedežem v Kopru, ki svoje delo šele snuje, temelji pa na humanitarni dejavnosti in pomoči, še zlasti hudo bolnim. Društvu predseduje zdravnica anesteziologinja Barbara Kosmina Štefančič.
Projekt in tudi namen društva so nedavno predstavili v Izoli na strokovnem predavanju Društva Sončnica in projekta Starejši za starejše za južno Primorsko.
Zakaj popis?
V sklopu projekta Starejši za starejše za južno Primorsko dela 150 prostovoljcev na območju postojnske, pivške, sežanske, ilirskobistriške, hrpeljsko-kozinske, koprske, izolske in piranske občine. Po znanih podatkih se je večina društev upokojencev v sklopu krajevnih skupnostih na južnem Primorskem odločila za izpeljavo ankete in popisa ostarelih, zatika se le na območju koprske občine. Tod so sodelovanje odklonili v Marezigah in Šmarjah, po začetnih težavah tudi v Gračišču. Izpeljava se je zataknila v Dekanih, zamrznili so jo na Škofijah in v Hrvatinih.
Za ta projekt se je ZDUS odločila z namenom pridobiti kolikor toliko natančno sliko razmer, v kakršnih živijo slovenski starostniki. “Gre za popis starostnikov. Posebej za to usposobljeni prostovoljci, ki smo se dodatno izobraževali, obiskujemo ostarele in jih anketiramo o življenjskih razmerah,” pojasnjuje vodja projekta za južno Primorsko Slavica Frelih.
Dodaja, da društva upokojencev v krajevnih skupnostih tesno sodelujejo z občinskimi Centri za socialno delo, občinskimi uradi za družbene dejavnosti in drugimi službami, ki so povezane tudi z zdravstvenimi domovi in s patronažno službo v celoviti skrbi za ostarele. Pomembno je, da so bolni in nemočni, ki potrebujejo nego ter strokovno zdravstveno oskrbo, tega v čim večji meri zares tudi deležni.
“V ta popis sodijo socialne, zdravstvene potrebe in še vrsta drugih, nujnih za kakovostno življenje v starosti. Pomoč in oskrba namreč zajema vse dejavnike - od dostave hrane, pomoči pri vsakdanjih opravilih, pripravi obrokov, nadzoru nad jemanjem predpisanih zdravil, medsosedska in sorodstvena pomoč, skrb nad slabo pokretnimi in nepokretnimi ostarelimi. Mi opravljamo popis, dolžni pa smo sporočiti pristojnim, naj poskrbijo, da ne bi bili ti ljudje zapuščeni in življenjsko ogroženi,” pojasnjuje Frelihova.
Nezaupljivi in osamljeni
Pri tem pa prostovoljci vse pogosteje, še zlasti v mestih, naletijo tudi na težave, ki so posledica nezaupanja in strahu pred tujci. “Na vaseh, kjer se vsi vaščani med seboj poznajo, je povezanost ljudi tesnejša, hkrati tudi skrb za ostarele, ki živijo sami ali so sami vsaj del dneva,” omenja Frelihova.
Zlasti na ruralnem območju so nasploh razmere, v katerih živijo ostareli, v povprečju ugodnejše v primerjavi z vse več starostniki v mestih, kjer se v blokovskih naseljih sosedje med seboj sploh ne poznajo. Zato tudi ni medsosedske pomoči, nujnih socialnih stikov, druženja ...
Evidence iz popisa imajo društva upokojencev v sklopu krajevnih skupnosti, kjer jih hranijo skladno z zakonom o varstvu osebnih podatkov. V centralo sporočajo samo statistične, torej anonimne podatke.
Čut za sočloveka
Pomočnik koordinatorke projekta za južno Primorsko Franci Koncilija dodaja, da sta oba tudi člana društva Sončnica, katere dejavnost je izrazito humana. “Imamo kar nekaj prostovoljcev, ki so aktivni na obeh področjih, nekateri pa celo še v drugih humanitarnih društvih,” dodaja. “Svoje delo opravljajo brezplačno, žene jih čut za sočloveka.”
Že med tem popisom ostarelih se nekaj izkušenj pri mnogih prostovoljcih niza in ponavlja. Ob obiskovanju starostnikov se srečujejo z bolnimi, nemočnimi, nekateri so težki bolniki, nekateri počasi ugašajo, mnoge pesti osamljenost. “Zato je za mnoge obisk prostovoljca kot sončni žarek v temačnem dnevu, saj potrebujejo in hrepenijo tudi po bližini, klepetu, družbi, stisku roke ... Kot družba si nekako radi zatiskamo oči pred tovrstnimi stiskami in osamljenostjo starih ljudi. Tudi svojci o tem nočejo govoriti, še manj o dejstvu, da bližnji počasi odhaja.”JASNA ARKO
