Vzgoja v času zaslonov: kdo je komu zgled?

SLOVENIJA > ”Vzgoja otroka ni projekt enega šolskega leta, ampak pot. Vsako novo šolsko leto pa je nova priložnost, da kot odrasli, starši, vzgojitelji razmislimo, kakšno vlogo igramo ob njihovem učenju in odraščanju.”

Spremenjeni otroci ali spremenjeni starši

Ko govorimo o vzgoji današnjih otrok in mladostnikov, pogosto slišimo stavek: “Otroci niso več taki kot nekoč”. Res je, spremenili so se. A smo se vprašali zakaj? So res oni tisti, ki so se spremenili prvi? Kje tiči razlog - v sodobni tehnologiji, predelani prehrani, balastu informacij, premalo gibanja in sedečem načinu življenja? Ali pa so zgolj ogledalo družbe, v kateri odraščajo - in predvsem ogledalo svojih staršev? Kaj pa, če vse skupaj?

Povod za pisanje teh misli je bil trenutek, ki me ni pustil ravnodušne. Nekaj minut prebiranja zapisov na družbenih omrežjih. Slika zapisov odraslih, večinoma polnoletnih ljudi, mogoče celo staršev, ki so z uporabo lažnih profilov komentirali na družbenih omrežjih na res neprimeren način. Žalili ljudi, osebe na spletu, ki so se izpostavljale iz različnih razlogov in na različnih področjih. Komentarji, ki niso vredni komentiranja. Komentarji, polni jeze, brez občutka do sočloveka, brez sramu, brez kulture in brez kančka spoštovanja do drugače mislečih ali enostavno drugačnih od sebe. Brez filtra. Besede in mnenja, ki jih berejo tudi naši otroci in mladostniki. Komentarji, ob katerih odraščajo in si razvijajo lastno samopodobo, v najbolj občutljivih letih svojega življenja. Da te kar zmrazi. Komentarji, ki nehote vplivajo tudi na samopodobo naših otrok. Ko ne veš več, kaj je tisto, kar je v življenju zares pomembno. Kje smo izgubili kompas, kdaj?

Otroci, ki odraščajo s tehnologijo

Današnji otroci ne poznajo sveta brez zaslonov. Tablice, telefoni, računalniki in televizija so postali stalnica njihovega vsakdana. Nešteto podatkov in informacij, s katerimi ne vedo, kaj početi. Ni sporno, da tehnologija prinaša številne prednosti, a pogosto postane nadomestek za tisto, kar je nekoč dajalo otrokom osnovo za razvoj: prosto igro, integracijo, razvoj domišljije, raziskovanje in opazovanje narave, pogovor in bližino staršev. Fokus, ki je omejen na meter razdalje in ne dopušča drugih bolj “dolgočasnih” zaznav. Ne opazijo ljudi, ki jim gredo nasproti, če jih nekdo pozdravi, jih začudeno gledajo, ne opazijo lepote narave, ne znajo se več pogovarjati, pogledati v oči - ostaja samo še telefon in samo še avtomatizem. Ko otroku damo zaslon v roke, pridobimo nekaj minut miru - a dolgoročno izgubljamo stik, ki je zanj neprecenljiv.

Ko starši postanejo zgled - tudi na spletu

Otroci se učijo z opazovanjem. In opazujejo nas bolj, kot se zavedamo. Ni dovolj, da jim govorimo o prijaznosti, spoštovanju in iskrenosti, če hkrati sami objavljamo žaljive komentarje na spletu ali se pritožujemo nad drugimi na način, ki ga mi ne bi želeli slišati iz otroških ust. Kazanje s prstom na drugega, ko pa sami nismo zgled. Najbolj boleče pa je, da ravno starši, ki bi morali biti prvi vzorniki, pogosto nehote pokažemo, da je nespoštljivo vedenje normalno. Da je nasilje normalno.

Utrujeni starši, osamljeni otroci

Tempo življenja je hiter, obveznosti veliko, časa pa vedno premalo. Starši smo pogosto utrujeni, obremenjeni, raztreseni. Otrok ne razume našega stresa. On vidi samo to, da nas ni ob njem. Tako raste občutek, da ni pomemben, slišan in da mora pozornost iskati drugje - pri zaslonih in ostalih vrstah zasvojenosti, vrstnikih ali celo z nezaželenim vedenjem.

Meje kot izraz ljubezni

Velikokrat, ko nas kdo vpraša, kaj bi naredili za svojega otroka, rečemo “vse” ali “želim biti prijatelj svojemu otroku”. Seveda si želimo bližine, a otroci ne potrebujejo še enega prijatelja ali vrstnika. Potrebujejo starša, ki bosta znala postaviti jasne meje, jih vodila in jim dala vedeti, da so varni. Meje niso ovira, temveč okvir, znotraj katerega otrok lažje raste in se razvija. Doslednost, spoštovanje in toplina so tisto, kar daje otroku občutek varnosti.

Sporočilo za prihodnost

Resnica je bolj preprosta, kot si lahko mislimo. Otroci se niso spremenili sami od sebe. Spremenili smo se mi starši, odrasli, prehrana, sedeč in absolutno prehiter ter prenatrpan tempo življenja. Previsoki cilji in pričakovanja. Čigavi cilji in pričakovanja sploh, bi se lahko vprašali. Če želimo, da bodo otroci ponovno odraščali v odgovorne, sočutne in samozavestne ljudi, moramo najprej pogledati vase. Kakšen zgled jim dajemo doma? Kako se izražamo v družbi in na spletu? Koliko časa namenimo pogovoru, poslušanju, igri ali mogoče samo objemu in bližini - brez zaslonov. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki se trudijo, ki se nenehno učijo, ki priznajo svoje napake, ki znajo reči “oprosti”. Starše, ki vsak dan znova poskušajo biti prisotni.

Teden otroka nas vsako leto spomni, kako dragoceni so naši najmlajši. V času zaslonov in hitrega tempa življenja jih ne moremo obvarovati pred vsemi izzivi, lahko pa jim pokažemo pot - s tem, da smo prisotni, da znamo odložiti telefon, prisluhniti, objeti, postaviti mejo in pokazati spoštovanje. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, temveč starše, ki se trudijo biti z njimi in zanje.

”Če bomo začeli pri sebi, bomo spremenili tudi njih - v najboljši možni meri”. •