Zima in preživetje živali
Ljudje se na različne načine branimo pred mrzlo zimo, snegom in ujmami. Ob takšnih spremembah se je treba vprašati tudi, kako se temu prilagajajo živali, vključno s škodljivci. Za nas so pomembne tiste vrste živali, ki živijo blizu naših bivališč, povsod tam, kjer nam v toplejših letnih časih povzročajo večje težave.
Zima je za večino živali letni čas, najbolj neugoden za preživetje. To je čas boja za obstanek, boj z mrazom in lakoto. Kdor v tem boju zmaga, preživi.
Znano je, da so se obdobja toplega in hladnega podnebja v Evropi v času zemeljskega razvoja zelo spreminjala. Sledila so si topla subtropska obdobja in tudi hladnejša, dokler ni nastopila ledena doba. Čeprav je od zadnje ledene dobe minilo že okrog 20 do 30 tisoč let in je zdaj led le še na najvišjih vrhovih in v zadnjem času strokovnjaki napovedujejo celo otoplitve, pa so zime občasno še vedno zelo ostre, z obilo snega, kar vpliva tudi na preživetje živalskih vrst.
Kako se živali odzivajo na zimo in se borijo za ohranitev svoje vrste? Omenimo le nekaj primerov.
Dobro znan vrtni polž si pod kakšnim grmom v rahli zemlji skoplje rov, ki se konča v širši votlinici. Tu se zaslini, pokrije z listjem, hišico zadela s kamenčki in se zapre za skoraj pol leta. Za preživetje uporablja hrano, ki jo je nakopičil v telesu.
Nekatere žuželke, denimo ose, sršeni, čmrlji, pikapolonice, metulji, kobilice, murni, zimo preživijo le v manjšem številu in v različnih stadijih razvoja. Najpogosteje jo preživijo le njihova odporna jajčeca ali ličinke, nekatere v obliki odpornih ličink ali kot odrasle žuželke.
Tako pozimi pogine večina čmrljev, os in sršenov, preživi le nekaj oplojenih samic, ki se skrijejo pod mahom in lubjem, kjer otrpnejo in čakajo na pomlad. Tudi večina muh ne preživi zime, le nekaj jih preživi v primeru, ko se že jeseni poskrijejo v globlje špranje, luknje ali v ogrevanih bivališčih (kleteh, shrambah, podstrešjih, počitniških hišicah, gospodarskih objektih, hlevih ...).
Tudi za večino pajkov je življenja konec ob prihodu zime. Kot jajčeca v gostih zapredkih ali kot mladi pajki v varnih zapredkih in skrivališčih čakajo na otoplitev in pomladansko sonce.
Ptiči so pred zimo bolje zavarovani kot sesalci - imajo perje, pod njim mehak puh, ki še dodatno ščiti pred mrazom. Lahko se skrijejo v različna skrivališča in tako dodatno ohranjajo telesno toploto. Vendar pa to ni dovolj za preživetje, saj potrebujejo tudi hrano. Ptice, ki se hranijo z insekti, dvoživkami, plazilci, v našem okolju ne morejo preživeti, saj vodne površine zamrznejo, insekti pa odmrejo. Zato so se nekatere vrste ptic prilagodile na te spremembe in se selijo v tople kraje, saj jim tako narekuje selitveni nagon.
Pri nekaterih vrstah, kot so kobilar, hudournik, štorklja, se ta nagon zbudi že, ko je hrane pri nas še dovolj. Zakaj, ni znano, je pa ta nagon tako močan, da lahko zapustijo celo še negodne mladiče in odletijo na jug.
Manjši sesalci, mednje sodijo tudi miši, krti in rovke, se pred zimo branijo z debelejšim kožuhom in debelejšo plastjo maščobe v telesu. Ob tem prezimujejo v rovih in gnezdih globlje pod zemljo ali pa v drugih zaščitenih votlinah in skrivališčih.
Vse navedeno velja za skrivališča v okolici bivališč. Veliko teže pa je živalim v neokrnjeni naravi, kjer je boj za preživetje veliko težavnejši. Tam ni na voljo prirejenih boljših razmer za bivanje, kamor bi se lahko poskrile - denimo v naša stanovanja v urbanih središčih, v mirne kotičke v naseljih in proizvodnih objektih in v dele zgrajene infrastrukture.
Znano je, da je takšen, umetno ustvarjen ekosistem, kot ga živalim nudijo urejena naselja, idealen za preživetje škodljivcev. To dokaj pogosto občutimo tudi ljudje sami v lastnih domovih in blizu njih, ko se množičneje pojavljajo škod-ljivci, ki jih v preteklosti v takšni meri ni bilo, saj so pomrznili, poginili. Zdaj pa se, denimo, škodljivci pojavljajo v stanovanjskih blokih, velikih skladiščih, hotelskih kompleksih. Tja jih privabijo ogrevani prostori, hrana, vlaga, svetloba. Zato imajo tudi boljše možnosti za preživetje in razmnoževanje.
Tako ne velja več pravilo, da škodljivci zaradi mraza poginejo, saj jih pravzaprav človek na takšen način vzreja in si s tem sam povzroča dodatne težave. V naravi velja pravilo, da preživi le tisti, ki se hitro prilagodi na spremembe, še posebej, če so te v prid določeni vrsti.
Zato se moramo tudi ljudje takšnim spremenjenim razmeram hitro prilagajati tudi glede vseh oblik boja s škodljivci. Le tako lahko dovolj dobro zagotavljamo in varujemo svoje in zdravje bližnjih in vseh prebivalcev v lokalnih skupnostih.
Mag. JANEZ PIŠOT,
dr. vet. med.
