Živali in zima
Zima, ta najhladnejši letni čas, po navadi pokaže zobe šele januarja in je za mnoge živalske vrste velik boj za obstanek. Različne živali jo skušajo preživeti vsaka na svoj način. V naravni ciklus posega tudi človek, saj jim nehote omogoča preživetje tudi, ko bi sicer kje v naravi poginile.
Nekatere živali ostanejo pozimi dejavne, druge dremljejo, mnoge globoko spijo. Tiste, ki nimajo vselej enake telesne temperature, v prezimovališčih celo otrpnejo. Na preživetje vplivajo številne fiziološke spremembe, ki botrujejo znižanju telesne temperature in preživetju s pomočjo telesne zaloge - podkožne tolšče, ki si jo kopičijo poleti in jeseni.
Med živalskimi vrstami so tudi takšne, ki se na mraz prilagodijo na več načinov. Sesalci dobijo gostejši kožuh, nekaterim se pozimi pobeli. Pticam se spremeni barva perja.
Letošnja zima je zadnje čase zelo ostra, spremlja jo močna burja. Vse to vpliva tudi na preživetje živali. Nasploh je zanje zima neugodno obdobje, saj z njo bijejo boj za obstanek in z lakoto.
Od zadnje ledene dobe je minilo okrog 20 do 30 tisoč let, zdaj je led le še na najvišjih vrhovih, vendar imamo občasno še vedno strupene zime. Živali se nanje različno odzivajo, vse pa si prizadevajo za ohranitev vrste. Vrtni polž si pod grmom v rahli zemlji zvrta rov, ki se konča s širšo votlinico. Tu se zaslini, pokrije z listjem, hišico zadela s kamenčki in se zapre za skoraj pol leta. Za preživetje mu služi v telesu nakopičena hrana.
Nekatere vrste, denimo žuželke (ose, sršeni, čmrlji, pikapolonice, metulji, kobilice, murni), zimo preživijo le v manjšem številu in v različnih oblikah - najpogosteje le odporna jajčeca ali bube. Le nekatere vrste zimi kljubujejo kot odporne ličinke ali odrasle žuželke.
Večina muh pogine, preživijo le tiste, ki so si poiskale globoke špranje, luknje v kleteh, shrambah, na podstrešjih, v gospodarskih objektih in hlevih. Tudi večina pajkov pozimi umre. Preživijo le kot gosti zapredki v jajčecih, ali kot mladi pajki v dobrih skrivališčih.
Manjši sesalci (med njimi podgane, miši, krti, rovke) se pred zimo branijo z debelejšim kožuhom in debelejšo plastjo maščobe v telesu, prezimujejo pa v rovih, gnezdih globlje pod zemljo, ali pa v votlinah. Ta skrivališča so v neokrnjeni naravi. Ti sesalci pa imajo neprimerno boljše možnosti za preživetje v urbanem okolju z razvejano infrastrukturo.
Na takšne, boljše razmere, se zelo hitro prilagodijo in kaj hitro začnejo celo ogrožati bivanje ljudi. Gre namreč za umetno ustvarjen ekosistem, ki je za njihovo preživetje idealen. To kaj hitro občutimo, saj je nenadoma škodljivcev veliko, ker niso poginili, kot bi drugje v naravi. Zato jih moramo redno in sproti zatirati.
Mag. JANEZ PIŠOT, dr. vet. med.
