Ni ga bilo junaka ...

Takoj ko je postalo znano, da se je včerajšnjih koprskih volitev udeležila zgolj slaba polovica duš, je bilo na dlani, da bo njihov pastir ostal isti - Boris Popovič. Je že res, da je za nami prvi pravi, vroči poletni konec tedna, a bolj kot živo srebro je bilo odločilno prepričanje mnogih, da je zmagovalec že vnaprej znan.

Brezhibno izpeljana volilna kampanja dosedanjega župana, v kateri se je modro odrekel preveč sočnemu žigosanju protikandidatov, njegov samozavesten nastop, češ, saj zmorem le jaz biti župan, ker imam tudi kaj pokazati, njegova hiperaktivnost zadnjih predvolilnih dni, ko se je za vsakim grmom dogajalo kaj, kar je bilo zgolj sad njegovega dela in neumornega razdajanja za občane ... Vse to je je marsikoga odvrnilo od misli, da bi lahko mogoče še kdo drug prav tako dobro, a manj samovšečno in z več posluha za drugačna mnenja nosil župansko lento.

Boris Popovič ima kot župan nesporno kaj pokazati. Predvsem mesto je ukrojil po svoji podobi in ta podoba je večini volilcev očitno všeč. To je Popovičev Koper. Tisti, ki si želijo drugačnih, z manjšimi in za istro-venetsko bit tega okolja bolj občutljivimi zamahi oblikovanih posegov, so se vdali v usodo in včeraj ostali doma. Ali pa jih celo ni toliko, kot je močan njihov glas v javnosti ... Očitno ni dovolj niti tistih, ki bi raje videli, da bi njihov župan več časa prebil na koncertih klasične glasbe ali v gledališču kot po sodiščih, da bi bi bilo njegovo običajno čtivo leposlovje in ne obtožnice ... A dvomim, da bo novi-stari župan v trenutkih zmagoslavja njihove tihe želje uslišal. Dobil je potrditev pravilnosti svoje dosedanje poti.

V teh dneh ekonomisti znova opozarjajo, da lahko iz gospodarske krize splezamo zgolj z uporabnimi visokotehnološkimi inovacijami in raziskavami. Gotovo se z njimi strinjajo desetine diplomantov, ki v veleblagovnicah za šeststo evrov prodajajo nedrčke ali čevlje. Tudi to je Popovičev Koper.

#158prva


Preberite še


Najbolj brano