Gospa Eda in mi

Eda Madruša trikrat na teden dopoldne preživi na koprskem območnem združenju Rdečega križa, kjer pripravlja prehranske pakete za pomoči potrebne. Ko jo vprašamo, kako se je za to odločila, odvrne, da je pač upokojena in da želi biti dejavna in koristna. Med prejemniki prehranskih paketov so tudi mlade brezposelne mamice z bolnimi otroki, ki prejemajo 280 evrov mesečne socialne pomoči. Resničnih žalostnih zgodb ne manjka.

Projekt donirane hrane, ki so ga slovenski lionisti po nemškem zgledu pred štirimi leti začeli v Celju, vključuje skoraj 70 trgovin iz verig Mercator, Spar in Tuš po vsej Sloveniji. Na vprašanje, zakaj pri projektu ne sodelujejo tudi druge trgovine, hoteli, gostilne in javne ustanove, je odgovor preprost: ker to stane. Strošek je pakiranje, embalaža, prevzem, dovolj hiter prevoz, skladiščenje na ustrezni temperaturi in nenazadnje pravočasna razdelitev med končne uporabnike. To, da je golaž boljši čez nekaj dni, v skladu s pravili za zagotavljanje varne hrane žal ne velja.

Vsekakor gre za izjemno pozitivno pobudo, ki omogoča tudi nadgradnjo z lastno jedilnico, kot so jo vzpostavili v Ljubljani. Po zgledu Hrvaške bi lahko tudi Slovenija pohitela z davčno zakonodajo, ki bi spodbujala donacije presežkov hrane in s finančno podporo humanitarnim organizacijam poskrbela za dolgoročno vzdržnost projekta, ki trenutno temelji predvsem na prostovoljstvu.

Humanitarne organizacije, ki jim primanjkuje primerne tehnične opreme za prevoz in skladiščenje hrane, nosijo tudi veliko odgovornost, če bi se kaj zalomilo in bi se kdo zastrupil. Dolgoročno bi bilo smiselno, da bi obrati, ki pripravljajo večje količine hrane, omogočili, da bi uporabniki prevzemali hrano neposredno pri njih.

V teh prazničnih dneh smo ljudje bolj dojemljivi za stiske drugih. Zagotovo nismo vsi tako plemeniti kot gospa Eda, a morda lahko poleg humanitarnih organizacij tudi mi prispevamo vsaj malo sosedske pomoči.

---

---