Odstavni pas
S pobudo državnega sveta, naj ministrstvo za infrastrukturo čim prej zgradi tretji avtocestni pas med Ljubljano in Razdrtim, je končno nekdo na najvišji državni ravni načel temo, o kateri vrabci že leta čivkajo. Končno je nekdo javno povedal, da so naše avtoceste za pas preozke in da bo treba nekaj storiti, da se ne bi zadušili v prometu.
Žal pa te ugotovitve ni izrekla prometna stroka, ampak običajen voznik po naših avtocestah. Po prvih 15 letih po osamosvojitvi, ko so se predsedniki vlad in ministri ob odpiranju novih in novih odsekov avtocest hiteli slikati z gradbenimi baroni, se zdi, da je prometna stroka zdaj popolnoma podrejena trenutni politiki.
Kako drugače razumeti razvpite izjave ministra Gašperšiča ob začetku mandata, da drugi železniški tir sploh ni potreben? Kako razumeti popoln preobrat in Cerarjevo žuganje vsem, ki bi si zdaj drznili dvomiti o drugem tiru? In kaj si misliti o tem, da vožnja s Primorske v Ljubljano traja vedno več in ne vedno manj?
Večino naših železnic je zgradil še Franc Jožef, večino pomembnejših cest na Primorskem je posodobil Mussolini, pod Jugoslavijo smo dočakali prvih 60 kilometrov avtoceste, Slovenija pa je končno zgradila avtocestni križ. In zaspala. Namesto da bi z velikimi projekti na železnici in avtocesti v času krize pognali kolesje in kot majhna ter prometna država od Evrope postrgali zadnji evro, se je naša politika zadovoljila s tem, kar je podedovala. Slovenija je tako simbolično pristala ne na tretjem, ampak na odstavnem pasu avtoceste. Ki je namenjen okvarjenim tovornjakom, drugi pa na ta pas ne smejo, četudi rešujejo življenja.
Tako nam na koncu ostane le še humor. Japoncu, ki se doma z vlakom v sedmih urah in pol prepelje 1715 kilometrov daleč, se lahko pohvalimo, da se od Maribora do Kopra z vlakom vozimo pet ur. Seveda zamolčimo, koliko kilometrov prevozimo. In če bo šlo tako naprej, bo podobno dolgo kmalu trajala tudi vožnja z avtom.