Samo stečaja ne
Štiri leta po stečaju Alukomna in dobro leto po stečaju Alukomna holdinga na njunem pogorišču spet nastaja kakovostno stavbno pohištvo.
Dolenjski podjetnik, ki je prišel na Kras, ker je poznal Alukomen še iz časov, ko je vodil Trimo, je drobna lastovica, ki naznanja pomlad. Nadaljuje Alukomnovo proizvodnjo, zaposlil je nekaj nekdanjih Alukomnovih delavcev, podjetju je dal podobno ime in za zdaj deluje resno.
A vendarle je le drobna lastovička. Nekdanji Alukomen je zaposloval skoraj dvesto ljudi in posredno rezal kruh še nekaj desetinam malih podjetnikov, letni promet je štel v milijonih evrov. Do pomladi, če bo sploh kdaj prišla, je zato še zelo daleč. In njen prihod ni odvisen samo od resnosti novega podjetnika. Za zdaj je vzel hale in opremo samo v najem, naprodaj še niso. Pot od najema do nakupa v stečajnem postopku ni enostavna, saj morajo predlog stečajnega upravitelja potrditi upniki in sodišče, sledi javna dražba, kjer pa se lahko pojavijo tudi drugi kupci. In vsi špekulirajo, ali se jim splača počakati do druge, tretje ali četrte dražbe, do katere cena praviloma močno pade.
V stečajnih postopkih na Krasu in drugod na Primorskem ni prav dosti primerov hitrega prenosa dejavnosti in premoženja na novega lastnika, kar bi zagotovilo nadaljevanje proizvodnje in delovnih mest. Razloge za to gre iskati pri stečajnih upraviteljih in sodiščih, a še bolj v podjetjih pred stečajem. Predstečajna agonija v mnogih primerih traja več let, ponekod jo pod krinko ohranjanja delovnih mest in socialnega miru podaljšuje še država, a prav zato v stečaju na koncu pogosto pristanejo zdesetkana podjetja z le ostanki dejavnosti in delavcev in praviloma z vsemi nepremičninami, ki so potem glavni kapital stečajnega postopka.
In ker dejavnosti in delavcev že zdavnaj ni več, jih pogosto pokupijo nepremičninski posredniki in drugi špekulanti. Primeri prevzema dejavnosti, kot je Aluplus, so žal preredki.