Človek človeku volk

Dvojni umor v vasici Lukovec je te dni glavna tema vseh pogovorov v celotni Primorski in Sloveniji. Vsi smo si enotni, da je dejanje, katerega vseh srhljivih podrobnosti javnost verjetno ne bo nikoli poznala, grozljivo in ni vredno človeka. Zločin je še toliko bolj nerazumljiv in nepojmljiv, ker je brat ubil brata in vnuk nono. Prav tisto, ki ga je po pripovedovanju domačinov ob odsotnosti običajne družine postavila na noge.

Kakšne travme ali druge stiske pripeljejo človeka do stanja, ko drugemu vzame življenje, verjetno ne bo nikoli nihče izvedel. In verjetno ga ni psihiatra, ki bi lahko natančno ugotovil, na kateri točki se je psiha morilca prelomila, da je pozabil vsa družbeno sprejeta pravila ali vsaj potlačil vest.

Nekaj je gotovo; načrt za takšno dejanje ne nastane v glavi človeka, ki ima prave prijatelje in ne samo tistih na facebooku, ki se včasih s kom tudi sporeče in ki se zna pogledati v ogledalo. Načrt nastane v glavi človeka, ki se zapira vase, ki nima stikov z okoljem, ki je individualist. In v kaj nas naša družba danes sili? V individualizem. Biti moramo samostojni, neodvisni, boljši, hitrejši in lepši od drugih. In potem bomo uspeli. Potem bomo srečni.

Angleški filozof Thomas Hobbes je že pred 400 leti opisal stanje človeka pred oblikovanjem družbe; bila je zmeda, strah pred smrtjo in boj za preživetje, življenje je bilo osamljeno, revno in kratko. Človek je bil človeku volk.

Zločini so se dogajali tudi takrat, ko so naši predniki živeli kot velike družine. Bojimo pa se lahko, da se jih bo dogajalo vedno več, ko bomo vse bolj odtujeni drug od drugega. Ko se s človekom, potrebnim pomoči, ne bomo ukvarjali sokrajani, znanci in prijatelji, ampak uradniki.

V ponedeljek zvečer je bilo vzdušje v Lukovcu srhljivo: polna vas policistov in kriminalistov, dve krsti, ki so ju opolnoči odpeljali, v gozdu ob vasi pa glasno presunljivo tuljenje volkov. Domačini pravijo, da jih slišijo redno.

---

---