Pravila v senu
Red mora biti. Pa čeprav slab. Tako je to pri nas. Zato morajo javni zavodi brez izjem objavljati javne razpise. Kaj zaradi takega sistema dobijo na krožnike otroci v vrtcih in šolah, smo že večkrat brali, podobna zgodba pa velja tudi za lipiške konje.
Leta 2014, ko je država opazila, da seno zanje kobilarna kupuje od okoliških kmetov, je padel ukaz, da tako ne gre več. Objaviti je bilo treba javni razpis in izbrati najcenejšo ponudbo. To, da je bila najcenejša ponudba za četrtino višja od zneska, ki so ga pred razpisom namenjali za odkup od kmetov, ni bilo pomembno. Pravila so pač pravila.
Letos so ta pravila trčila ob sušo, izgubo paše, razpolovljeno količino sena, podvojeno povpraševanje in prav takšne cene. Absurd iskanja najugodnejšega ponudnika za dobavo skoraj 1000 ton sena na javnem razpisu, se je pokazal, ko je prispela ena prijava, ponujena cena pa je bila dvakrat višja od kupčka denarja, pripravljenega za nakup lipiške krme.
In zdaj? Bodo konji na dieti in bodo jedli pol manj? V Lipici zagotavljajo, da ne in da bodo dovolj sena našli pri okoliških kmetih. Tam, kjer uspejo lipicance nahraniti že več kot 430 let. In to za ceno, ki je bistveno nižja od najnižje, ki so jo zagotovila pravila. Še dobro, da jih je v določenih okoliščinah mogoče tudi obiti!
Če vsi, ki govorijo o trajnostnem razvoju, sobivanju in samooskrbi, mislijo resno, pa pravil ne bi smelo biti pretežko tudi spremeniti. Rešitev pa tudi ne bi bila zahtevna. Dolgoročne pogodbe, ki bi povezale kobilarno in kmete, bi konjem zagotovile zanesljivo oskrbo, kmetom pa zanesljivega kupca. Poleg tega bi bile tudi cene manj odvisne od nihanj na trgu.
Pa še zaraščanje krasa bi preprečile. To se je v zadnjem desetletju sicer uneslo, a denar, o katerem govorimo pri lipiškem senu, je drobiž v primerjavi z milijoni evrov, ki jih namenja kohezijski sklad za ukrepe, ki naj bi zagotovili košnjo kraških travnikov in ohranjanje ogroženih vrst na njih.