Kje si bil pa ti leta 1991?

Slovenska politika je skozi polčetrto desetletje proizvedla za cel Toninov kamjon bedastih vprašanj, a le redka so tako učinkovita kot to, ki ga berete v naslovu tega zapisa. Gre za nekakšno univerzalno kartico za izhod iz nadležne debate. Ko zmanjka argumentov, podatkov in nenazadnje tudi idej, se vedno najde neki osamosvojiteljski moralist, ki iz rokava potegne plebiscit, vojno in Kučana. Po svoje je tudi genialno vprašanje. Genialno v svoji preprostosti. Z enim samim stavkom sogovornika spremeniš v političnega mladoletnika. Ni pomembno, kaj misli in kaj zna. Če leta 1991 ni bil v kleti Cankarjevega doma, na katerem drugem “pravem” mestu ali po možnosti v pravem jarku, naj bo raje tiho.

Priznam. Leta 1991 nisem bil nikjer. Bil sem približno tako politično aktiven kot krompir. Varno zapakiran nekje v reproduktivni strategiji svojih staršev sem čakal na prihod na svet. To pomeni, da po merilih nekaterih očitno nimam pravice do mnenja o državi, v kateri živim, delam in opazujem, kako se politični razred že desetletja prepira okoli istega kupa zgodovinskih relikvij.

Kar je škoda. Osamosvojitev si zasluži boljšo usodo od te, da je postala politični fetiš. Eden največjih zgodovinskih dosežkov Slovenk in Slovencev je bil postopoma skrčen na nekakšen članski klub, v katerem si nekateri že desetletja podeljujejo licence za domoljubje. Kot da država ni nastala iz volje naroda, ampak iz njihove zasebne pobude.

Najbolj bedasto pri vsem skupaj pa je, da se ta ista politika ne more odločiti, kaj si pravzaprav misli o mladih. En dan vpijejo, da na mladih svet stoji, naslednji dan - ko jim mladina v obraz uperi sredinca - pa rjovijo, da mladi nimajo pojma, ker niso doživeli osamosvojitve.

Pred dnevom državnosti je ta shizofrenija še posebej vidna. Namesto da bi se pogovarjali o tem, kakšna naj bo Slovenija čez deset ali dvajset let, se znova znajdemo sredi razprav o praporščakih, zgodovinskih interpretacijah, ideoloških rodovnikih in večnem dokazovanju, kdo je bil na pravi strani zgodovine.

Prav zato dan državnosti pri meni in najbrž še marsikom ne vzbuja posebnih čustev. Ne zato, ker bi podcenjeval osamosvojitev, ampak zato, ker so jo “idoli in heroji” tako dolgo uporabljali za uriniranje en po drugem, da je izgubila del svoje vsebine. Težko praznuješ nekaj, kar ti je od rojstva predstavljeno zgolj kot orožje v kulturni vojni.

Posebej me zabavajo samooklicani varuhi narodne zavesti. Tisti, ki mladim že leta ponujajo predvsem prepire o kosteh, grobiščih, partizanih, domobrancih, “pravih” in “nepravih” muzejih in podobnih nebulozah. Generaciji, ki ne ve, ali bo do štiridesetega živela v najemu, se kot ključni politični projekt prodaja razprava o tem, kdo sme nositi zastavo na državni proslavi, na katero tako ali tako ni vabljena (ker je leta 1991 plavala med spermiji).

In prav zaradi takih stricev mi za vprašanje iz naslova binglja tja dol do Konga. Razumem ga kot enega najbolj simptomatičnih stavkov slovenske politike. V njem je zgoščena vsa njena intelektualna lenoba, vsa njena samovšečnost in ves njen strah pred prihodnostjo. Kajti vprašanje, “kje si bil pa ti leta 1991?”, ni nobeno vprašanje. Je poskus diskreditacije. Način, kako človeku dopoveš, da ni dovolj star, zaslužen ali čistokrven, da bi smel sodelovati v razpravi o državi.

Predstavljajte si, da bi po isti logiki delovale druge stvari. Kje si bil leta 1945? Kje si bil leta 1918? Kje si bil, ko je Martin Luter na vrata cerkve v Wittenbergu pribil list s 95 tezami? Kje si bil, ko so gradili Emono? Absurdno, kajne? Pa vendar se pri osamosvojitvi že leta pretvarjamo, da je takšno razmišljanje normalno. Kot da si lahko zgodovinski dogodek nekdo lasti. Kot da obstaja kasta ljudi, ki ima zaradi dogodkov pred 35 leti trajni monopol nad interpretacijo države. To ne obstaja, ljudje božji.

Osamosvojitev ni ustvarila aristokracije. Ni podelila plemiških nazivov. Ni ustvarila reda izbranih, ki lahko do smrti mahajo z moralnimi certifikati in preverjajo, kdo je dovolj domoljuben, da sme govoriti.

Če je bila osamosvojitev res tako velika in pomembna stvar, kot nam pravilno govorijo vsako leto, potem pripada vsem. Tudi tistim, ki so bili takrat otroci. Tudi tistim, ki se takrat nismo še rodili. Tudi tistim, ki se z Janšo ne strinjajo. In tudi tistim, ki se mu klanjajo.

Država ni zgodovinska rekonstrukcija desetdnevne vojne. Je živ organizem. Vsaj morala bi biti.

Pri nas se pa včasih zdi, kot da so nekateri njene simbole zamenjali za osebno lastnino. Kot da zastava ni zastava vseh državljanov, ampak zastava nekega političnega tabora. Kot da Zdravljica ni himna vseh, ampak zgolj soundtrack ene same ideološke interpretacije Slovenije. Prav v tem se skriva največja škoda osamosvojiteljskega fetišizma. Ko se začne osamosvojitev uporabljati kot orožje proti ljudem, ki so se rodili prepozno, da bi zadovoljili njihove kriterije.

Prav zato toliko mladih ob dnevu državnosti ne občuti tistega vznesenega ponosa, o katerem govorijo slavnostni govorniki. Ne zato, ker bi jim bilo vseeno za Slovenijo, temveč zato, ker jim politika že leta sporoča, da je njihova vloga sekundarnega pomena. Da so zgolj publika pri bedni predstavi, katere glavni junaki nočejo zapustiti odra.

Zato me ob letošnjem dnevu državnosti res ne zanima, kje je bil kdo leta 1991. Zanima me, zakaj imamo leta 2026 še vedno politiko, ki misli, da je to najpomembnejše vprašanje, ki ga lahko zastavi svojim državljanom. •