Referendumski golaž postaja prepikanten

Slovenija - oziroma tisti, ki teptajo njeno zemljo - je očitno odkrila neizčrpen vir energije. Ne sonca, ne vetra, ne jedrske fuzije. Referendume. Ko zmanjka politične domišljije, se razpiše glasovanje. Ko zmanjka odgovorov, se razpiše še eno. In ko bi se morala oblast ukvarjati s posledicami svojih odločitev, ljudstvu v roke potisne sveženj glasovnic ter mu zaželi prijetno nedeljo.

Nedeljski referendumski četverček je za nami, naslednja referendumska orgija pa je že pred vrati. Komaj smo odkljukali štiri vprašanja, že se pripravlja novo politično bojišče. In to ni več zgolj vprašanje, ali je posamezen referendum smiseln in ali bodo ljudje odločali o nečem, kar lahko dejansko razumejo in spremeni njihova življenja. Vprašanje je, kdaj je referendum postal tako priročno sredstvo, da ga politiki uporabljajo skoraj kot nadomestek za politiko samo.

Prvi razlog je preprost. Volilce, ta apatična in sila zahtevna bitja, je treba spraviti na volišča. Ko izleti z avtobusom, sendviči in pingo sokci niso več dovolj, je najbolje, da jih tja pripelješ s tremi populističnimi češnjicami na torti: z javno radiotelevizijo, s tujci in s socialno pomočjo, ki naj bi si jo človek zaslužil z delom. Ni treba, da volilec prebere zakon, razume njegove določbe ali se vpraša, kaj bo odločitev pomenila čez pet let. Dovolj je, da ga razjeziš. Da mu ponudiš krivca, da mu namigneš, da nekdo drugi dobiva nekaj, kar bi moralo pripadati njemu, in da mu obljubiš, da bo z enim obkroženim odgovorom znova vzpostavil pravičnost. Politični marketing, samo da namesto pralnega praška prodajaš moralno superiornost.

Pri naslednjem referendumskem paketu se ponavlja podobna logika. V ospredje stopajo glasna, čustveno nabita gesla, med njimi predlog tako imenovanega "burka bana", medtem ko bi moral biti predmet razprave tudi interventni zakon, njegove določbe in posledice. Ni treba trditi, da je vsaka spremljajoča pobuda nastala izključno zato, da bi zakrila zakon. Dovolj je videti, kako priročno je mogoče politično pozornost preusmeriti: na eni strani zapletena vsebina, na drugi preprosta tarča. Na eni strani členi, stroški in posledice, na drugi burka, tujci, levuharji, zombiji, kaviar socialisti in vse drugo, kar je mogoče zbrati pod eno kreativno Janševo skovanko.

Nič novega. Pred evropskimi volitvami je popolnoma enako populistično strategijo uporabila tudi Golobova vlada. Razlika ni v tem, da bi ena politična stran nenadoma odkrila demokratično čistost, druga pa izumila manipulacijo. Razlika je v tem, kako disciplinirano zna katera mobilizirati svoje volilce in kako zvesto volilno telo ima na voljo.

Drugi razlog za referendumsko poplavo je izčrpavanje civilne družbe. Na levem polu imamo ljudi, ki si vzamejo čas, zbirajo podpise, stojijo pred upravnimi enotami, pripravljajo videe, prepričujejo neznance in po službi opravljajo še delo, ki bi ga morala v urejeni družbi opraviti politika sama. Sindikati, nevladne organizacije in aktivisti so lahko zelo učinkoviti. Toda niso neizčrpni.

Nika Kovač, Jaša Jenull, Filip Dobranič in drugi lahko še tako vztrajno iščejo nove načine, kako odgovoriti na vsako novo pobudo, toda vsaka kampanja zahteva ure, denar, ljudi in predvsem živce. Vsak referendum pomeni nov krog mobilizacije. Civilna družba ni brezplačni servis za gašenje političnih požarov. In tudi če bi bila, bi imela pravico kdaj ugasniti telefon.

Na drugi strani so parlamentarni poslanci, ki jim za politično delo ni treba žrtvovati prostega časa, ker je to njihovo delo. Nekateri so pri tem videti skoraj neuničljivi. Alenka "Donna bionica" Jeraj, Jelka "Terminator" Godec in preostala SDS-ova pehota se znova in znova vračajo na ista bojišča, ponavljajo iste argumente in odpirajo iste teme, ne da bi jih pri tem očitno ustavila še tako dolga politična sezona.

Na levem polu pa je treba za vsak nov odziv znova zbrati ljudi, ki imajo poleg političnega prepričanja tudi službe, družine in povsem človeško omejeno količino energije. Asimetrija je očitna.

Tretji razlog je najnevarnejši. Banalizacija demokracije.

Ko referendum razpišemo za vsako politično vprašanje, ki ga je mogoče preobleči v slogan, ga ne nujno krepimo. Lahko ga obrabljamo. Neposredno odločanje je pomemben demokratični institut, ne pa univerzalno zdravilo za vsako politično težavo in še manj priročno orodje za nenehno obračunavanje. Če ljudem vedno znova ponujamo glasovnice, ne da bi jim dali čas in prostor za resno razpravo, jih ne opolnomočimo. Navadimo jih na hrup. In ko hrup postane stalnica, ljudje prej ali slej fašejo tinitus.

Več kot je referendumov, bolj se lahko ljudem zdi, da demokracija ne deluje. Če vsak teden odločamo o nečem, kar je bilo še včeraj predstavljeno kot usodno vprašanje za prihodnost naroda, se bo jutri težko še kdo čudil, da ljudje nad vsem skupaj zgolj zamahnejo z roko. Referendum tako iz orodja ljudske suverenosti postane politični potrošni material. Porabiš ga, zavržeš in naročiš naslednjega.

Tudi Zoran Stevanović je pred volitvami nekaj motovilil o referendumih in celo obljubljal sodelovanje pri zbiranju podpisov. Zdaj pa se mirne duše sprehaja nekje in "šeta" ... nek organ.

Slogan "Moč ljudem" zveni izvrstno. Zlasti na plakatu. Težje ga je uresničevati, ko ljudje od politike pričakujejo več kot še eno obljubo o tem, kako bodo nekoč sami odločali o vsem. Toda naj ta slogan ostane tam, kjer je. Sam bi raje grgral fekalije, kot svojo usodo prepustil v roke slovenskemu volilcu.

A pustimo zdaj Stevanovića. Težava je precej večja od enega politika in bedastih besed, ki jih je mogoče neskončno ponavljati, ne da bi se bilo treba zavezati čemurkoli konkretnemu.

Ne smemo se navaditi, da je demokracija samo še ena obveznost med položnicami, službo in nakupovanjem. Ne smemo se navaditi, da je referendum politična reklama, na kateri se pod vprašanjem o zakonu vedno znova znajdejo tujci, revni, javni mediji in vsi drugi, ki jih je mogoče uporabiti za nabiranje političnih točk. In ne smemo dopustiti, da bi nas nenehno zasipanje z glasovanji prepričalo, da je neposredno odločanje samo po sebi nesmiselno.

Referendumske nedelje bodo prišle in minile. Glasovnice bodo romale v skrinjice, rezultati bodo postali nova municija za naslednji politični spopad. Toda prava škoda se lahko zgodi vmes, ko bomo ob naslednjem referendumu samo še zavili z očmi in rekli, da se nam ne da več. Točno takrat bo demokracija izgubila nekaj, česar ni mogoče obnoviti z novo kampanjo, novim sloganom ali še enim referendumom - zaupanje, da naš glas sploh še kaj pomeni. •