Evropa se dela, da ne umira

Tudi Koper je ena od evropskih turističnih destinacij, ki postaja kulisa za turistično potrošnjo. Turistifikacija prihaja tiho: najprej apartmaji, nato križarke, avtobusi, turistične trgovine z magneti in na koncu mesto, ki je vedno manj namenjeno v njem živečim ljudem. Leta 2025 je v Koper priplulo 80 križark s skoraj 124.000 potniki in okoli 57.000 člani posadk. To bojda predstavlja uspeh, a za koga? Križarka pripluje v Koper, izkrca nekaj tisoč ljudi za par nekaj ur ogleda mesta, nato odpluje naprej. Drugi dan pride naslednja. Ko so Benetke začele omejevati množični križarski turizem, smo ga mi z veseljem sprejeli. Dobili smo promet, odpadke, pritisk na javni prostor in onesnaženje morja, turistična industrija pa prodaja zgodbo o zeleni destinaciji. Na eni strani govorimo o podnebni krizi, zmanjševanju emisij in varovanju morja, na drugi pa sprejemamo nekajtisočtonske plavajoče hotele, ki morajo za svoje delovanje porabljati ogromne količine energije. Ladja v pristanišču stoji več ur, medtem ko motorji neutrudno delujejo, iz dimnikov pa se v zrak sproščajo emisije.

Vendar problem niso križarke, ampak način razmišljanja. Morje obravnavamo kot prostor, kamor lahko odložimo posledice gospodarstva. Ladje imajo sisteme za ravnanje z ladijskimi odpadki, fekalnimi in drugimi odpadnimi vodami, pristanišče jih sprejema in zagotavlja storitve ravnanja z njimi. Toda vprašanje, koliko tega prometa naše okolje sploh še lahko prenese, ostaja odprto. V letošnjem letu je bilo po podatkih Luke Koper do avgusta prevzetih že 180 ton fekalnih voda z ladij. Kaj pomeni trajnostni turizem, če mora biti vsako leto več turistov, več ladij in več prometa.

Balastna voda je eden od manj vidnih onesnaževalcev pomorskega prometa. Ladje jo uporabljajo za stabilnost in jo zajemajo ter izpuščajo na različnih koncih sveta. Z njo se lahko prenašajo organizmi med različnimi ekosistemi. Morje tako postaja transportni sistem tudi za življenje, ki vanj ne spada. Turistična industrija nam prodaja podobo čistega, modrega Jadrana, medtem ko se količina ljudi, prometa in infrastrukture okoli njega povečuje.

Podobno velja za Evropo, ki postaja velik supermarket. S potrošnjo onesnažen prostor, v katerem lahko kupiš skoraj vse, razen občutka, da pripadaš skupnemu prostoru. Kupujemo poceni hrano, oblačila, stvari, ki jih ne potrebujemo, in predvsem občutek normalnosti. Prav to je največji evropski paradoks, bolj ko razpada skupnost, več možnosti imamo za nakup. Medtem se meje zapirajo. Tiste iste meje, za katere smo verjeli, da so bile zgodovinska napaka, se vračajo. Nacionalizem je spet normalen jezik evropske politike, saj vsaka država najprej govori o sebi. Vsaka meja je spet predstavljena kot zaščita pred begunci, revščino in drugačnimi. Vojne pa so v zavesti vedno nekje daleč, dokler se fizično ne približajo. Takrat nenadoma postanejo naše in takrat govorimo o žrtvah, beguncih, orožju in varnosti. Dokler so kilometre stran, so geopolitični problem, ko se približajo, postanejo realnost.

Ena najbolj neprijetnih evropskih sposobnosti je navaditi se na vojno. Tako kot smo se navadili na podnebno krizo, revščino, nacionalizem. Potem se zgodi nekaj še bolj strašljivega. Pokopljejo zločinca. Z vsemi častmi, zastavami in množico ljudi, ki se mu pride poklonit. Ratko Mladić, človek, ki je postal simbol enega najtemnejših poglavij evropske zgodovine. Nenadoma se moramo vprašati, kako je mogoče, da smo po vsem, kar se je zgodilo v devetdesetih, še vedno tukaj? Na Balkanu smo nekoč verjeli, da smo fašizem premagali. Naši predniki so ga plačali s krvjo. Morda smo narobe razumeli, kaj smo premagali. Fašizem se ne vedno manifestira kot uniforma, včasih pride v obleki, s kravato in ekonomijo. Pride skozi trg in idejo, da je vse naprodaj.

Interspar, Hofer, Lidl niso samo trgovine, ampak simboli določenih držav. Za sistem, v katerem je naš največji skupni evropski projekt postal dostop do čim cenejšega blaga. Evropa, ki je nekoč govorila o solidarnosti, socialni državi, kulturi in človekovem dostojanstvu, danes govori o konkurenčnosti, produktivnosti, rasti in varovanju meja. Skozi natančno izbrane trgovine. Človeka je spremenila v potrošnika, mesto v nepremičnino, naravo v vir in demokracijo v statistiko volilnih rezultatov. Zato je danes največji problem to, da se Evropa dela, kot da ne ve, kaj se dogaja. Ko se reka posuši, rečemo, da je bilo vroče poletje. Ko izgine gozd, rečemo, da je bil potreben razvoj. Ko se zapre meja, rečemo, da je potrebna varnost. Ko se pojavi fašizem, rečemo, da je to nacionalni interes. Potem gremo v supermarket po mleko, pivo, poceni meso. Po nekaj, kar bomo pojedli pred televizijo, medtem ko bodo na ekranu govorili o koncu sveta. Morda Evropa ne umira zato, ker nima dovolj denarja, ampak zato, ker nima več domišljije. Ne znamo si več predstavljati drugačnega sveta. Mesta, ki ni namenjeno avtomobilom in kapitalu, gospodarstva, ki ne temelji na neskončni rasti, skupnosti, v kateri človek ni kupec. Predvsem pa ne znamo več verjeti, da je mogoče nekaj zgraditi skupaj. Zato potrebujemo manj supermarketov in več javnega prostora. Manj nacionalnega ponosa in več evropske solidarnosti. Ker Evropa še vedno ni popolnoma mrtva.

​Ako bomo še naprej samo kupovali, zapirali meje in gledali stran, ko gorijo gozdovi in mesta, ko ljudje bežijo pred vojnami in ko se zgodovina vrača skozi zadnja vrata, bomo nekega dne ugotovili, da nismo bili priča njenemu propadu. Bili smo njegov supermarket in na blagajni bomo vsi plačali isto ceno.