Kdo določa, kaj je lepo?
Bilo je dokaj običajno jutro, v bližnjo trgovino sem skočila po svež kruh, ko so mojo pozornost pritegnile ustnice mlade, v lahkotna, poletna oblačila odete ženske, ki je čakala v vrsti pred menoj. Odsevale so nekakšno neskladnost in nenaravnost. Bile pa so, kot pritiče sodobnim idealom lepote, polne in rahlo našobljene.
Ko me je med diskretnim opazovanjem z vprašanjem o kruhu zmotila prodajalka, sem opazila, da ima tudi ona podobno polne in nekoliko nenaravno našobljene ustnice. Ob tem me je prešinila misel na izrek, da se o okusih pač ne da prerekati. Toda, če je okus zares tako zelo oseben, zakaj imamo ljudje v določenem času tako zelo podobne predstave o tem, kaj je lepo in kaj ni, in zakaj se te predstave skozi čas spreminjajo? Lepota namreč ni zgolj stvar osebnega okusa. Naš okus za lepo ni nikoli povsem in samo naš, temveč ga oblikujejo naša kultura, mediji, trendi, družbeni položaj in družbene skupine, ki jim pripadamo. Kdo določa, kaj je lepo, in zakaj nekateri dojemajo umetno izpopolnjene ustnice kot lepe, drugi pa kot iznakaženost?
Soočeni smo z nekakšnim protislovjem. Strinjamo se, da se ideali lepote skozi čas spreminjajo, da je bilo denimo v obdobju renesanse lepo izdatno zaobljeno telo, v viktorijanskih časih pa s steznikom oblikovan izrazito vitek pas. Istočasno se tudi strinjamo, da so nekatera telesa in obrazi “naravno lepi” in zagovarjamo neko nadčasovno in nadkrajevno lepoto, ki jo določajo simetrije obraza in telesa, znaki zdravja in telesne vitalnosti.
Kdo torej določa, kaj je lepo? Danes v veliki meri predstave o tem, kakšne so lepe ustnice, oblikujejo potrošniška, kozmetična in modna industrija, ki se s pomočjo vplivnežev in vplivnic ter novih medijev širijo kot poletni požar. Dodatno jo podpihujejo plačana oglaševanja in računalniški algoritmi, ki nas spretno zvabijo v svoje kremplje. Družbena omrežja, kot so Instagram in Tik Tok, tako nam odjemalcem ne zgolj prikazujejo, kaj je lepo, temveč aktivno ustvarjajo predstave o tem, kaj naj bi bilo lepo. Pri tem gre za pomemben premik od dejstva, da so ljudem pač všeč mesnato našobljene ustnice, k temu, da se otroke in mlade uči, da naj bi bile pretirano velike ustnice lepe in privlačne.
Kako zelo sodobna družba manipulira z našimi telesi, ne da bi nas pri tem neposredno prisiljevala v estetske posege, se brutalno jasno pokaže na primeru Južne Koreje, države, v kateri je obisk lepotnega kirurga običajen kot obisk frizerja; kjer je lepota kapital; kjer lepota še toliko boj kot v drugih družbah vpliva na zaposlitev, napredovanje, družbeni status, priljubljenost in splošno sprejetost.
V Južni Koreji obstaja poseben izraz “lookizem”, ki bi ga lahko prevedli tudi v “videz-izem” oziroma diskriminacijo na podlagi videza. Biti zgolj povprečen je v Južni Koreji skorajda greh in znak zanemarjenosti ter brezbrižnosti. Lepotna premija (angl. beauty premium) je besedna zveza, ki odraža takšen pomen lepote za družbeno uspešnost. Saj lepota, karkoli že v danem trenutku pomeni, prinaša posebne ugodnost.
Ne nazadnje, zakaj se ljudje sploh tako zelo ukvarjamo s svojimi telesi? Hujšamo, telovadimo, si odstranjujemo dlake, barvamo lase in povečujemo ustnice? Zakaj takšno nadzorovanje in upravljanje lastnih teles? Pa tudi, v kolikšni meri gre pri tem za osebno izbiro, ker nam je nekaj lepo, in kdaj gre za odzive na družbene pritiske in pričakovanja? Zakaj si ženske povečajo ustnice in moški presajajo lase ali preoblikujejo čeljusti v “bolj možate”? Želijo biti privlačne/i, opažene/i, ustaviti znake staranja? V sodobni individualizirani družbi, ki visoko ceni individualnost, lastne izbire, neodvisnost od pričakovanj drugih in unikatnost, večina vprašanih žensk meni, da si ustnice povečajo zase, da gre torej za dejanje individualizma, osebnega odločanja in nadzora nad lastnim telesom. Toda kako to, da na tisoče, milijone žensk v zahodnem svetu spreminja svoje ustnice na zelo podoben način? Kako individualna, zasebna in končno - unikatna je ta izbira, če vsi izbiramo podobno?
Pretirano udinjanje lepotnim idealom in pričakovanjem se vselej konča tragično. Idealna lepota je namreč sila izmuzljiva in spremenljiva reč, kar pomeni, da številni posegi in njihovi rezultati že čez nekaj let ne bodo več služili temu, čemur so bili prvotno namenjeni. Poleg tega pa nas biološko dejstvo staranja neizpodbitno sooči z minevanjem ne le lepote, pač pa tudi mladosti, zdravja, vitalnosti. Tiste in tisti, ki vse karte stavijo zgolj na lepotno premijo, bijejo vnaprej izgubljeno bitko. •