Zakaj z veseljem plačujem davke
Konec prejšnjega stoletja sem si najemniško domovanje na Irskem delila s študentkami in študenti, ki so prihajali iz različnih evropskih držav. Skozi skupno življenje in večerne pogovore sem tako iz prve roke spoznavala kulturo in navade sovrstnikov, ki so odraščali in živeli v drugačnih okoljih.
Ker smo študirali na programu evropskih socialnih politik, pogovori o prispevkih državljanov oziroma davkih niso bil nič nenavadnega. In tako sta Heidi in Anamarie iz Danske nekega večera izjavili nekaj, ob čemer smo ostali obnemeli. Ponosno sta naznanili, da z velikim veseljem državi plačujeta visok davek na svoje študentsko delo.
Kot Slovenka sem se takšni naklonjenosti do plačevanja davkov lahko samo nasmihala. V moji deželi si (bil) namreč v očeh sonarodnjakov ob izigravanju države in utaji davkov narodni heroj. Ljudje so in še danes množično tekmujejo v tem, kako bi se v času izpolnjevanja davčnih obveznosti prikazali za čim bolj uboge in pomoči potrebne. Minimalizirajo prikaze dobičkov, imetje pišejo na podjetja, žene ali otroke, denar dvigujejo iz bančnih računov, imetje skrivajo pod blazino. Zato, da bi plačali manj za vrtec, šolsko malico in davek.
Pogovor o davkih, tej sicer tako suhoparni temi, je v času pogroma, ki se trenutno izvaja naj javnim dobrim, nujen. Na vse načine se nas skuša prepričati, da sta javni sektor in uprava nepotrebna in preobsežna, da javno dobro dejansko ne pomeni nič dobrega za širšo javnost in da je zgolj gospodarska oziroma profitna dejavnost tista, ki nas bo popeljala v zlate čase. Posledično se blati javne storitve, teži k privatizaciji vsega in krči javni sektor, ki se ga označuje kot zajedavskega in tistega, ki ne proizvaja in ni profiten, temveč živi od davkov in hromi gospodarsko rast. Ob tem le redko kdo zares pomisli, kdo ali kaj je ta javni sektor in čemu služi.
Javni sektor, ki ga financiramo državljani prek davkov, so gasilci in civilna zaščita, ki nas rešujejo ob poplavah, požarih in drugih naravnih nesrečah, so policisti, ki skrbijo, da živimo v varni in urejeni državi, so vzgojiteljice in učiteljice od osnovne do srednje šole in javnih fakultet, ki so za vse nas brezplačne. Samo pomislimo, kakšna bi bila kakovost našega življenja, če bi morali letno za šolanje svojega otroka plačati nekaj deset tisoč evrov.
Javni sektor so zdravniki in medicinske sestre. Deležni smo nenehnih poskusov diskreditacije našega zdravstva in zdravnikov, pa kdaj pomislimo na to, kaj je alternativa oziroma kaj dejansko prinaša ukinitev javnega zdravstva? Mnogo, preveč prijateljic se trenutno zdravi zaradi raka. Cena celotnega zdravljenja sega do vrtoglavih višin nekaj sto tisoč evrov na posameznico, za katere plačilo jim ni potrebno prodati stanovanja in vzeti kredita, kot to stori prenekatera bolnica v državah brez javnega zdravstva. Da o pripadajočih podpornih storitvah, kot sta fizioterapija in psihološka podpora, sploh ne govorimo. Javno dobro so tudi športni programi za mlade, športna igrišča in kulturni zavodi - prav tisti, ki ohranjajo tako zelo ogroženo slovensko kulturo in jezik, pa socialne službe in znanstveno-raziskovalne institucije, ki delajo naša življenja kvalitetnejša.
Javne storitve in javni sektor omogočajo prav davki. Tisti denar, ki ga prispevamo jaz in vi, zato da vsi mi živimo bolje in v urejeni družbi. In ker davki vplivajo na kakovost in obseg javnih storitev, danes tudi sama, podobno kot nekoč Heidi in Anamarie, z veseljem plačujem davke. Zato, da podpiram družbo, ki mi je omogočila izvrstno brezplačno izobraževanje, kakovostno zdravstveno oskrbo, ko sem jo potrebovala, varnost bivanja in socialno podporo.
Zelo težko gledam mlade in manj mlade, ki se po tem, ko se izšolajo na račun javnega denarja, želijo izogniti povračilu družbi, ki jim je omogočila uspeh, z umikom v davčne oaze, selitvijo podjetij v druge države in izogibanjem davkom. Utopično si želim tudi, da bi se davki pravičneje razporedili in da bi tisti, ki imajo v lasti številne nepremičnine, živijo od rentne dediščine ali so lastniki izjemnega luksuza, plačevali bistveno višji davek.
Da se tudi bogati zavedajo absurdnosti nepravično razporejenega bogastva in dejstva, kako zelo pomembni so davki za občo kvaliteto življenja nas vseh, priča zanimiv in svetel primer 120 britanskih milijonarjev, ki so letos novemu premierju poslali odprto pismo, v katerem ga pozivajo, naj jih bolj obdavči. Ob tem pa izrecno navajajo, da sami želijo in zmorejo plačevati višji davek. Višje davke želijo plačevati, kot navajajo, v dobro države in družbe in ker se zavedajo, da bodo tudi sami bolje živeli v državi manjše razslojenosti in revščine in kjer bo za javno dobro bolje poskrbljeno. Ta skupina, ki podpira večjo (samo)obdavčenost, si je nadela pomenljivo ime - Patriotski milijonarji Velike Britanije. V Sloveniji nasprotno samooklicani patrioti in nacionalisti najbolj spodbujajo razkroj države. Ker razvoj države ni nikoli samo gospodarski, temveč tudi ali predvsem socialni, družbeni, kulturni in znanstveni. •
