Kdo bo prinesel vrv za obešanje

Vendar bi težko rekli, da je to mir, ki mu botruje zadovoljstvo ljudi s stanjem v državi. Da ni, me prepričujejo moji makedonski prijatelji, nekateri bolj literarno podkovani celo s pomočjo našega Prešerna, češ, podplat je koža čez in čez postala. Manj romantični pa mi citirajo domačega navihanega novinarja in njegov vic o šefu, ki skliče podrejene in napove, da jih bo naslednji dan vse javno obesil na trgu. Med zbranimi zavlada molk, potem pa nekdo le pogumno dvigne roko in vpraša: “Oprostite, ali naj vrv za obešanje kupimo sami ali nam jo bo priskrbel sindikat?”

Vic lepo ilustrira apatičnost, ki je zmotila omenjenega kronista tudi to poletje, ko je v Gostivarju zaradi pitne vode - ki pa v bistvu ni bila pitna, saj je bila onesnažena s fekalijami - zbolelo okrog 3200 ljudi. Razlog? V hudi julijski vročini so “strokovnjaki” v tamkajšnjem javnem komunalnem podjetju hoteli povečati pritisk v vodovodnem omrežju tako, da so brez dovoljenja namestili črpalke za črpanje vode v odprt kanal v bližini Vardarja, ki nikakor ne slovi po čistoči. Ko so videli, da je voda onesnažena, pa so jo menda še preveč klorirali, da bi to skrili. Sledile so množične hude prebavne motnje, driske, visoke vročine, v občini so bili prisiljeni razglasiti epidemijo in tridesetdnevno izredno stanje. “Razumem, zakaj prebivalci Gostivarja ne protestirajo, verjetno so zaradi bolezni prešibki in dehidrirani,” je zapisal naš ljubitelj vicov, potem pa dodal, da se še vedno čudi brezskrbnosti zdravih ljudi po vsej državi, čeprav mu je od katastrofe v Kočanih, kjer je v požaru prepolne diskoteke umrlo 63 ljudi, jasno, da je čas upora in protestov v Makedoniji minil.

S Kočani je povezana še ena aktualna zgodba, ki je prerasla v mednarodni diplomatski škandal. Mlada prebivalka tega slikovitega mesteca sredi riževih polj, 23-letna Iva Mihajlova, je bila lansko jesen vpletena v hudo prometno nesrečo, ko sta na avtocesti med Štipom in Kočani trčila dva avtomobila. Ena oseba je umrla, več ljudi, med njimi tudi Iva, pa je bilo poškodovanih. Ivo, katere vozilo naj bi zapeljalo na nasprotni vozni pas, so obtožili hudega kaznivega dejanja, ji zasegli osebne dokumente in ji prepovedali izhod iz države. Dekletova obramba je obtožbi nasprotovala, Iva pa je od oblasti večkrat zahtevala dovoljenje za odhod na zdravljenje poškodovane hrbtenice v Bolgarijo, saj naj ji v Makedoniji ne bi mogli pomagati. Njene prošnje so bile zaradi begosumnosti zavrnjene.

Zdaj, leto dni po nesreči, pa se je dekle, ki ima tako kot mnogi drugi poleg makedonskega še bolgarsko državljanstvo, čudežno znašla v Bolgariji, v bolnišnici v Sofiji. Sama trdi, da je skupaj s svojim bolgarskim odvetnikom mejo prestopila zakonito, vendar uradnih podatkov o tem prečkanju ni, zato so se pojavila ugibanja, ali je koga podkupila. Kočansko sodišče ji je, ker se ta mesec ni zglasila na pristojnem mestu, odredilo tridesetdnevni pripor, policija pa je zanjo razpisala tiralico. Čeprav otroci ne smejo odgovarjati za grehe staršev, so mediji zgodbo začinili s podatki o dekletovem očetu, vpletenem v organizirani kriminal. Zaradi kaznivih dejanj, povezanih s poskusom umora, z nasiljem in s hudodelskim združevanjem, je bil oče obsojen na 12 let in pol zapora, za njim pa je bila razpisana mednarodna tiralica. Ko je prvič pobegnil, so ga našli v Italiji, ta ga je izročila Makedoniji, on pa je spet pobegnil.

Bolgarske oblasti poudarjajo, da pri Ivinem odhodu iz Makedonije niso sodelovale, da pa varujejo pravice svoje državljanke, ki trdi, da je bila v Makedoniji diskriminirana zaradi svojega bolgarskega porekla in da ni dobila potrebne zdravniške oskrbe. Makedonija seveda zahteva od Bolgarije Ivino izročitev, češ, dekletovo bolgarsko državljanstvo ne more biti argument, da se punca izmakne sodni presoji svoje odgovornosti. Tako so se odnosi med obema sosedama, sprtima zaradi zgodovine, jezika, narodne identitete, še dodatno zaostrili, pri tem pa obe državi pogledujeta proti Bruslju, kjer je Bolgarija že “doma”, Makedonija pa je tudi zaradi bolgarske blokade na poti tja obtičala.

Če sem malo poredna: mogoče bo proces makedonskega približevanja EU pospešil Arben Fetai, donedavni podpredsednik makedonske vlade, pristojen za dobro upravljanje, ki več kot dva meseca ni prišel na delo, za katero je redno prejemal plačo. Kje je, je postalo jasno šele, ko je na Facebooku objavil svojo fotografijo iz Bangkoka. V začetku junija je potem resda odstopil z mesta podpredsednika vlade, po samo dveh mesecih pa ga je njegova vlada nagradila z mestom posebnega odposlanca v Bruslju, kar je botrovalo hudomušnim komentarjem v slogu: “Zdaj nas, zmasiran po tajsko in zagorel, dostojno zastopa v EU.”

Ni čudno, da moj makedonski prijatelj Darko, po rodu prav iz Kočanov, po nedavni nogometni tekmi slovenske in makedonske državne reprezentance v Stožicah ni bil kdove kako razočaran. Čeprav makedonska ekipa že osem tekem zapored ni dala gola in je tudi v Ljubljani gladko izgubila, je naš Kočanec, ki je pripeljal iz Makedonije na ogled tekme tudi sina, ko smo se po slovenski zmagi srečali, samo stoično zamahil z roko. Češ, vajeni smo živeti s porazi. •