Bled, most med EU in Balkanom

Blejski strateški forum je tisto, kar od diplomatskega parketa pričakujemo: platforma za politično razpravo, za soočenje pogledov in iskanje rešitev. Kot slovenski projekt je trdno zasidran na koledarju vrhunskih političnih dogodkov v širši regiji. Tudi letos poskuša biti Slovenija s forumom v pomembni meri most na Balkan, k državam torej, s katerimi delimo pomemben del novejše zgodovine.

Povezovalna vloga Slovenije je te dni vidna in izpostavljena, k zanimanju za udeležbo na Bledu je gotovo pripomoglo tudi slovensko članstvo v varnostnem svetu ZN. Ugovori, češ da na Bled ni vodij držav “jedrne” Evrope in da zato forum tehta manj, niso zares na mestu. Nihče ne pričakuje, da bo Bled nadomestil utečena srečanja državnikov EU in drugih ključnih povezav, gotovo pa lahko pripomore k podajanju pomembnih sporočil za prihodnost sveta. Ta danes ni tam, kjer smo upali, da bo. Blizu nas je vojna, rožljanja z orožjem je preveč, lakote tudi. Modeli odprtih družb imajo številne vrzeli, v EU se na več področjih krepijo gibanja za močnejše nacionalne države, ki krnijo ideal o čim bolj poenoteni Evropi. Razlog je v pomembni meri v tem, da opevana Evropa na marsikaterem področju ni odigrala vloge, ki smo jo od nje pričakovali. Ko gre za energijo, posojila in reševanje nasedlih velikanov in še kaj, so nekateri bolj “jedrni”, bolj “enaki”. Boleče lekcije za Grčijo, kjer si zdaj turisti in migranti delijo plaže, še niso šle v pozabo, niti šolanje Slovenije ob sanaciji bank.

Nihče ne pričakuje, da bo Bled nadomestil utečena srečanja državnikov EU in drugih ključnih povezav, gotovo pa lahko pripomore k podajanju pomembnih sporočil za prihodnost sveta.

Predsednik evropskega sveta Charles Michel je prišel na Bled pred visoke predstavnike številnih balkanskih držav s sporočilom o pospešku pri širitvi in pripravljenosti EU na nove članice do leta 2030. Morda je pričakoval trepljanje Balkancev, a ti za nov urnik niso pokazali vzhičenja. Čas se odmika, nakazana pot pa je preveč nejasna, so menili. Da naj EU nedvoumno opredeli kriterije, so sporočali in se spominjali obljub v minulih letih in desetletjih. Makedonijo, denimo, je zaradi imena dolgo zavirala Grčija, zdaj senco nad državo z novim imenom meče Bolgarija …

Gotovo bi bilo skorajda vse drugače, če bi konec osemdesetih let prejšnjega stoletja “jedrna Evropa” zmogla uresničenje vizije o enotni Evropi in bi demokratične spremembe v nekdanjem vzhodnem bloku in na Balkanu pospremila s strateško potezo: oblikovanjem velike zveze, ki bi jo nato reformirali od znotraj. Zgodilo se je drugače, z veliko korenčka in palic, vtisa pokroviteljstva omikanih politikov iz “jedra” pa se je še zdaj težko znebiti.

Na Bledu so minule dni premlevali številne aktualne teme. Vsaj za dobre zamisli naj velja, da ne bodo šle že v prihodnjih dneh v arhiv.