Manjkajoči košček sreče
Volitve so nepredvidljiv proces. Skoraj dve leti predvolilne kampanje Borisa Popoviča, podprte z intenzivnim uradnim delom, med katerim za prihodnja štiri leta obljubiš več, kot je moč uresničiti v petih mandatih in plačati z dvesto letnimi proračuni izolske občine, bi moralo nahraniti ambicioznih razvojnih planov lačne volilce do te mere, da se ne bi ozirali po alternativah.
Če ta kampanja sledi dve desetletji dolgemu ciklu relativne stagnacije, ob tem pa jo podpreš z dobro naoljenim propagandnim strojem in imaš to srečo, da se pred volitvami v mestu pojavi dobrohotni srbski bančnik iz davčne oaze, ki nesebično deli svoj denar med športna društva z obljubo, da ga bo še več, a le pod pogojem, da ravno tebe izvolijo za župana, se zdi, da ti ne more spodleteti.
Za vsak slučaj ubereš še mnogo bolj umirjen in spravljiv ton, kot da te je osem let volilnih in referendumskih porazov preobrazilo v istrskega Dalajlamo, zbereš ob sebi še 20 prepoznavnih domačinov ter s pomočjo orodij umetne inteligence spreminjaš podobo mesta, kot bi imel v rokah čarobno palico. Še razkritje, da si v slovensko Istro pripeljal denar in poslovneže iz bele knjige kriminala srbskega ministrstva za notranje zadeve, nekako uspeš prevaliti na sinov konto, da se te afera komaj vidno oplazi, kar je tudi ob dokaj očitni podpori pomembnega dela medijev pravzaprav izjemen dosežek.
V razmerah, ko ti glavno prepreko na poti do zanesljive volilne zmage predstavlja neodvisni kandidat brez političnega ozadja, ki se je v volilno tekmo podal, ko je videl, da se vsi ostali umikajo pred teboj, se pot do županskega stola zdi bolj podobna tekočim stopnicam kot dejanskemu izzivu. Od zmage te loči samo ena volilna nedelja.
Nato pa presenečenje: čeprav si dobil skoraj toliko glasov kot oba županska kandidata v drugem krogu pred štirimi leti skupaj, obstaneš na 45 odstotkih. In kot da to ni dovolj, ti še nek dovčerajšnji anonimnež s 40 odstotki diha za ovratnik.
In kaj je drugouvrščeni storil za teh 40 odstotkov glasov? Ohranil trezno glavo in občanom ponudil tisto, kar je dejansko izvedljivo: spremembo in razvojni zagon, ki ne temeljita na megalomanskih obljubah in fantomskih virih financiranja, ampak na stvarnih možnostih lokalne skupnosti in dejanskih potrebah njenih prebivalcev.
Zdi se, da je izolska različica Borisa Popoviča na nedeljskih volitvah trčila ob podobno oviro kot pred osmimi leti v Kopru - na izolsko inačico Aleša Bržana, tokrat utelešeno v Danielu Radešiću. V Kopru je bil Popovič to, kar v Izoli nikakor ni - domačin. Še več kot to, torej nekdo, ki je bil v širnem svetu prva asociacija na Koper. Pa mu to proti Bržanu ni kaj prida pomagalo.
Čeprav je bil Popovičev način vodenja občine - in vse ostalo, kar jo je spremljalo v dobrem in slabem - razvit v Kopru, so Koprčani njegovo politično filozofijo vsaj trikrat zavrnili, dvakrat na volitvah in enkrat na referendumu. Ne zdi se razumno, da bi nek odslužen in zavržen koprski koncept po drugem krogu volitev ravno v Izoli dobil novo življenje. Toda volitve so nepredvidljiv proces …