Pogačarja se ne moreš naveličati kot tudi ne zmag
Kaj še reči oziroma napisati o Tadeju Pogačarju po videnem na letošnji dirki po Franciji? Je lahko še boljša kolesarska različica sebe? To se sprašujemo pravzaprav po sleherni epski predstavi, za katere skrbi tako rekoč iz dirke v dirko oziroma sezone v sezono. Kar je pričaral na Touru, je bilo vseeno nekaj posebnega. Kljub temu, da gre morda za največjega šampiona vseh časov v tem športu, ki so ga proslavili legendarni podvigi nesmrtnih junakov na zgodovinskih cestnih odsekih, je na 113. izvedbi dirke po Franciji vtisnil še en neizbrisen pečat.
Pri tem se zdi - in kar je zaskrbljujoče za tekmece -, da izzive išče v sebi. Tako je mimogrede poravnal še nekaj nerazčiščenih računov in se celo vživel v vlogo pomočnika svojim moštvenim kolegom. Pogačar je vendarle kanibal posebne vrste. Seveda ga žene sla po zmagah in premagovanju drugih tekmecev, v čemer je bil nenadkriljiv najbolj trofejni kolesar vseh časov Eddy Merkck, ki je spotoma upravičeval svoj vzdevek. Še bolj pa kot prvinski nagon, želja po dirkanju. Vedno in povsod, pa naj gre za najodmevnejši Tour ali vaško dirko.
Vsako tekmovanje je za Pogija torej pomembno, pa naj gre za najbolj čislano majico ali ogrevalno preizkušnjo. Tega pojma ni v Pogačarjevem kolesarskem besednjaku. Tudi zato ima vedno kaj ponuditi gledalcem. Zmage sicer štejejo, a pomembna je tudi pot do cilja. In Pogačarja se nikdar ne naveličaš spremljati. Tudi ko je za razred ali dva močnejši od konkurence, kot je bil primer na letošnjem Touru. Kolesarske predstave niso nikdar dolgočasne, kar dokazujejo tudi množice gledalcev.
Pogačarja pač moraš imeti rad, tudi če serijsko zmaguje. Je svetovni in ne le slovenski fenomen, kar le potrjuje, odkar je leta 2019 začel dirkati v svetovni seriji in se brez časovnega zamika izstrelil v sam vrh. Pri Pogačarjevih vožnjah smo se prepričali, da misija nemogoče ne obstaja. Tudi sicer ne čaka na jutri, kar lahko opravi danes. Jutri se ne ve, kaj bo prinesel. Pri tem velja uživati v trenutku. Kaj bo Pogačar uprizoril na naslednji dirki oziroma in kdaj bo postavil nov mejnik ali rekord in do kdaj bo trajala njegova prevlada, so vprašanja, s katerimi se rada poigrava kolesarska javnost in novinarji. Za Pogačarja se zdi, da se ne obremenjuje preveč s preteklostjo in prihodnostjo.
Tako je tudi prav. Vsak čas je drugačen, tudi sleherni šampion je zgodba zase. Kako velika, se bomo bržkone zavedeli, ko bo Pogačar nehal dirkati. Je že tako kot v življenju, da se zaveš veličine in pomena osebnosti, takrat ko ga ni zraven oziroma ga ne moreš spremljati od blizu. Zatorej naj traja, Pogačar pa uživa. In mi z njim. •
