Pod zvezdnim obokom letnega kina

Letni kino, v katerem filme gledamo pod izolskim zvezdnim obokom, je na Kino Otoku vselej veljal za osrednje prizorišče festivala. Osrednje prizorišče na festivalu pomeni, da tam filme gleda največ gledalcev in zato tudi najbolj raznolika publika.

Organizatorje pri sestavi programa v letnem kinu vodi prav to: raznovrstnost gledalcev, raznolikost pogledov. A to ne pomeni, da se v letnem kinu vrtijo filmi “za vsak okus”, pomembno pa je, da pritegnejo različne poglede na svet, razburkajo raznolike občutljivosti, zlasti pa, da se s tematikami in filmskimi govoricami dotaknejo čim širšega kroga ljudi.

Letos bo tri večere osvetljeno platno čudovitega Letnega kina Arrigoni, v soboto in nedeljo pa bo s filmom ponovno zaživelo srce Izole, Manziolijev trg. Štiri večere nam bodo čute prevzemale filmske projekcije, na sklepni nedeljski večer pa bo na Manziolijem trgu odzvanjala, seveda v film ogrnjena, glasba!

Verschwinden/Izginjanje (Avstrija, Slovenija, 2022)

Na južnem Koroškem je pred letom 1910 približno 90 odstotkov prebivalk in prebivalcev govorilo slovensko, do danes je delež padel na enomestno število. Dokumentarni film Verschwinden / Izginjanje raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino in sodobnost dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenščine v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Film raziskuje, kakšne so posledice izginjanja maternega jezika na osebni in družbeni ravni in kakšno vlogo ima pri tem politika.

“Pri delu na filmu sem odkrila, da nekateri manjšinsko identiteto doživljajo kot nekaj težkega,” je povedala avtorica Andrina Mračnikar. “Občutek imajo, da jih nekako stigmatizira, da se morajo vedno deklarirati in da jih zaradi nje na Koroškem nemudoma dojemajo v določenem političnem kontekstu. Za druge je ta identiteta nekaj zelo pozitivnega.”

Dokumentarec, ki je na letošnjem festivalu avstrijskega filma Diagonale prejel nagrado občinstva, po filmih Andri 1924-1944 in Korošec govori nemško (Der Kärntner spricht Deutsch) predstavlja zaključek režiserkine trilogije o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem.

Luzzu (Malta, 2021)

“Preden sem posnel film Luzzu, sem precej slabo poznal ribolov na Malti. In ne le to - v življenju še nisem lovil rib!” pravi Alex Camilleri. “Vendar pa je čudoviti in izginjajoči svet tradicionalnega malteškega ribolova že dolgo razvnemal mojo domišljijo. Ko sem začel raziskavo za film, sem hitro spoznal, da mnoge ribiče težijo vprašanja družine, usode in odrekanja, vprašanja, ki so v življenju bremenila tudi mene. Z Jesmarkom in Davidom, pravima ribičema, ki sta postala tudi glavna igralca v filmu, sem začel hoditi na morje in o njunem delu snemati kratke dokumentarce.”

Tako se je učil in spoznaval njun način ribolova: “Kako deluje vsak kos opreme na čolnih, kako spustiti mreže v morje in vse raznolike vrste rib in njihovo vrednost na trgu. V tem času sta se tudi Jesmark in David navadila na kamero. Te ribiške odprave so mi bile velikanski navdih, in pripetljaje, s katerimi smo se srečevali, sem zapisal naravnost v scenarij.”

Maltežan, ki živi v New Yorku, pravi, da so se spremenili njegovi standardi za morsko hrano: “Pomaknili so se krivično visoko, saj sem kar nekaj časa jedel le sveži ulov svojih glavnih junakov!”

Zbornica (Hrvaška, 2021)

“Zamisel za film se je zanesljivo porodila iz dejstva, da sem odrasla v družini psihologov in bila vse življenje obkrožena z njihovimi zgodbami o družbenem sistemu,” pravi Sonja Tarokić.

“Šola je svojevrsten sistem, v katerem ljudje pogosto vse življenje preživijo znotraj iste skupine kolegov v isti zbornici, tesno povezani s prijateljstvi, stališči in predsodki. Učiteljski poklic je eden najtežjih v naši družbi: delavci v izobraževanju so odgovorni za otroke, s katerimi delajo, in za reševanje težav, s katerimi se dnevno srečujejo, hkrati pa imajo simbolno vlogo pri predajanju moralnih vrednot, ki nas pozneje v življenju podzavestno definirajo. Zato sem zbornico vedno videla kot simbol skupnosti nasploh in hotela sem jo predstaviti kot klepetav, cikličen aparat, ki ga poganjajo napetosti. Zato se v mojem filmu premikamo tako rekoč v krogih po istih šolskih prostorih, obkroženi z direndajem glasov, ki pravzaprav nikoli ne poneha in ustvarja vse bolj vročično in čustveno nabito atmosfero. To konkretno, kulturno bogato okolje mi je ponudilo zgodbo o doseganju zrelosti, o mladi ženski, ki mora sprejeti, da ni močnejša in ne bolj plemenita od ljudi, ki jo obkrožajo.”

Zborovanja v ljubezni (Italija, 1964)

V nenavadnem dokumentarno-raziskovalnem filmu Zborovanja v ljubezni Pier Paolo Pasolini (1922-1975) nastopa tudi sam kot karizmatičen izpraševalec.

“Pasolini je s producentom potoval od juga proti severu Italije, ki se prebuja iz povojne revščine, in iskal lokacije ter naturščike za film Evangelij po Mateju (Il Vangello secondo Matteo, 1964),” pojasnjuje Igor Prassel iz Slovenske kinoteke. “Odločil se je, da bo pri tem Italijane izprašal o njihovih pogledih na ljubezen, prevaro, ločitev, prostitucijo in (homo)seksualnost. Analizo odgovorov sta mu pomagala narediti slavni italijanski pisatelj Alberto Moravia in psiholog, filozof ter psihoanalitik Cesare Musatti.”

Pasolini je bil z odgovori Italijanov in Italijank - delavcev, kmetov, študentov, nogometašev, otrok in mladine - očitno nezadovoljen. “Njegovo frustracijo nad ignoranco naroda občutimo v njegovih reakcijah na odgovore,” opaža Prassel. “Ne samo da je bila tema seksualnosti v tistih časih globoko tabuizirana, izkaže se, da je večina izprašanih nevednih, polnih predsodkov in da jim vprašanja očitno povzročajo nelagodje. Pri odgovorih žensk pa se mestoma že zasluti iskro emancipacije.”

Sevdah na filmu in okoli njega (koncert)

Elma Burnić (vokal) in Admir Ćulumarević (ritem kitara) sta člana zagrebške glasbene atrakcije FilmMusicOrkestar, ki interpretira klasike filmske glasbe. Na otoškem koncertu bosta v inovativnih aranžmajih predstavila nekaj najlepših sevdalink, ki so zazvenele s platna.

“Čudovito je uživati v interakciji s publiko, saj neredko z nama prepeva filmske uspešnice, ki so nas zaznamovale v življenju vse od otroštva,” se izolskega koncerta veseli Elma Burnić. “Verjamem, da je prav glasba tisto, kar nam lahko v veliki meri pomaga, da se počutimo bolje in lepše, in to je največja motivacija za to, s čimer se ukvarjava. Glasba lahko v trenutku postavi most med dvema srcema, kaj lahko zgradi šele med celotnim koncertom …”

Admir Ćulumarević dodaja: “Vsako umetnost ustvarjamo za publiko, a tudi za svojo lastno izpolnitev. Gre za neusahljiv navdih, ki nas žene, da ostajamo, da ne odnehamo, da damo najboljše od sebe in iz sebe. Obožujeva, kar počneva, in mislim, da to prepozna tudi publika, saj nama vse vrne prek emocij. Gre za dvosmerno ulico, in dokler je tako, ima vse še kako veliko smisla.”

 

---