Morje še skriva arheološke ostaline

Naše morje je arheološko bogato. Po njegovi obali so posejane arhitekturne ostaline Rimljanov, v njegovih globinah se skrivajo ostanki plovil in tovorov ljudi, ki so tukaj pluli v preteklih stoletjih, morda nekje v sedimentih pod morskim dnom na odkritje čakajo artefakti ledenodobnega človeka, ki je tod stopal še po kopnem, preden je območje zalila voda. Morje je vse te arheološke ostaline zaščitilo pred zobom časa. Pa bodo preživele tudi nas?

Če se boste sprehodili po bibavičnem pasu od Sečoveljskih solin do Lazareta (dejansko, ali pa le v virtualnem okolju novega Informacijskega sistema kulturne dediščine), boste pri tem prečkali dvanajst registriranih arheoloških najdišč z ostalinami rimskodobnih vil in naselbin ter njihovih pristanišč (pomolov, ploščadi, ribogojnic ipd.). Stopnja ohranjenosti arheoloških ostalin se med najdišči razlikuje. Ponekod so starodavne strukture vidne tudi na površju obale in morskega dna, večinoma pa so očem skrite v zemeljskih plasteh in morskih sedimentih.

Prezentacije v Simonovem zalivu

Na kopnem je ostaline najlažje občudovati v Arheološkem parku Simonov zaliv v Izoli, kjer so prezentirani mozaični tlaki in ostanki zidov dve tisočletji stare obmorske vile. Na podvodnem delu najdišč so ostaline rimskih objektov najbolje ohranjene v Seči (Villa maritima Rt Seča), Portorožu (Fizine), Izoli (Simonov zaliv in Viližan) ter Ankaranu (Zaliv sv. Jerneja); na vseh navedenih najdiščih ob močnih osekah iz morja pokukajo vrhnji deli potopljenih arheoloških struktur.

Po starosti izstopajo ostaline 13 metrov dolgega rimskodobnega plovila iz 1. stoletja n. št. (Barka Aura).

Podvodni deli arheoloških najdišč predstavljajo specifičen materialni vir informacij o preteklosti, saj se v mokrem okolju ohranijo tudi organski materiali, ki bi v kopnem okolju sicer hitro propadli. To lepo ilustrirajo rezultati podvodne arheološke raziskave, ki je bila zaradi načrtovane gradnje pomola opravljena v Fizinah v več etapah med leti 2017 in 2021. V neposredni bližini ohranjenih masivnih struktur rimskodobnih pomolov z ribogojnima bazenoma in nedaleč stran od arhitekturnih ostalin rimske naselbine, ki so bile leta 1998 odkrite na območju današnjega bencinskega servisa, je ekipa Zavoda za podvodno arheologijo izvedla arheološko izkopavanje približno 200 kvadratnih metrov velike površine morskega dna. Odkrito je bilo robno območje nekdanjega rimskega pristanišča z množico v tla zabitih lesenih kolov, ki so služili privezom plovil in domnevno tvorili tudi valobran oz. pomol. Odkritje, ki je v slovenskem prostoru unikum, je pomembno dopolnilo sliko obmorske naselbine, ki je na tem območju obstajala med 1. in 5. stoletjem našega štetja.

Registriranih arheoloških najdišč je 37

Podvodna arheološka dediščina pa ni omejena zgolj na priobalni pas. Po slovenskem morju je posejanih še sedemintrideset registriranih arheoloških najdišč z antropogenimi ostalinami, ki ležijo izpostavljene na morskem dnu ali so plitvo ugreznjene v vrhnje sloje morskih sedimentov. Približno polovico teh najdišč predstavljajo brodolomi (arheološke ostaline plovil in/ali njihovih tovorov), po enega pa ostaline hidroplana (Hidroplan Bernardin), ostaline opuščenega sidrišča (Arheološko najdišče Sidrišče) in še nepojasnjena deponija obdelanih kamnitih blokov (Arheološko najdišče Koprske šeke).

Med brodolomi prevladujejo plovila iz 19. in prve polovice 20. stoletja. V kolektivnem spominu lokalnega prebivalstva posebno mesto zaseda zgodba 270 metrov dolge čezoceanke Rex. Med večje brodolome sodijo še štirje 90 do 125 metrov dolgi splavi (Tovorni splav Konji I, Tovorni splav Konji II, Tovorni splav Kozel Lazaret in Tovorni splav Bromboli), 45 metrov dolga desantno-transportna vojaška ladja (DTM KEC), 40 metrov dolga trgovska trijambornica (Stojanov bark), 33 metrov dolg lesen vojaški parnik (Vojaška ladja 17OS) in 30 metrov dolga maona (Maona Rosa). Iz 18. stoletja izvirajo ostaline 10 metrov dolgega lesenega plovila s tovorom strešnikov in opek (Barka Kope Izola). V 14. stoletje je bila datirana razbitina 18 metrov dolgega plovila, ki poleg lesenih delov plovila vključuje tudi kamnit balast in množico keramičnih fragmentov (Barka Brajde Piran). Po starosti iz stopajo ostaline 13 metrov dolgega rimskodobnega plovila iz 1. stoletja n. št. (Barka Aura).

Dolga tradicija arheološkega raziskovanja morja

16 registriranih arheoloških najdišč v morju je zaenkrat še potencialnih. Gre za območja morfoloških anomalij morskega dna, ki so bile identificirane z batimetričnimi raziskavami in domnevno predstavljajo antropogene strukture. Podatke o sestavi, obsegu in dataciji dejanskih arheoloških ostalin na teh lokacijah bo potrebno pridobiti z nadaljnjimi raziskavami. Za kako imenitna odkritja se lahko izkažejo, je pokazal primer najdišča Barka NW I, ki se nahaja dobre štiri navtične milje severozahodno od piranske Punte. Tudi to najdišče je bilo sprva registrirano zgolj na podlagi batimetričnega znaka. Ko je ekipa Zavoda za podvodno arheologijo nato po naročilu ZVKDS leta 2018 tam izvedla neinvazivno arheološko dokumentiranje lokacije, je na morskem dnu odkrila dobro ohranjene ostaline približno 30 metrov dolge lesene trgovske dvojambornice iz prve polovice 19. stoletja.

Slovenija ima dolgo tradicijo arheološkega raziskovanja morja. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje je udejstvovanje arheoloških potapljaških ekip iz različnih strokovnih institucij (Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Narodnega muzeja Slovenije, ZVKDS) in ljubiteljskih raziskovalcev iz lokalnih potapljaških društev postopno zgostilo podatke o podvodni dediščini. Kljub temu pa je večji del morja, zlasti njegovo podtalje, še nezadostno raziskan in v prihodnosti se je treba nadejati novih odkritij.

Slovensko morje je do konca pleistocena bilo kopno

Leta 2019 je ZVKDS pod vodstvom dr. Dimitrija Mlekuža Vrhovnika izvedel analizo batimetričnih podatkov za pretežno površino slovenskega morja. Cilj raziskave je bil identificirati območja s povečanim arheološkim potencialom, ki jih je nato možno nadaljnje raziskati s terenskimi raziskovalnimi postopki in, v primeru odkritja novih arheoloških najdišč, zanje zagotoviti ustrezne varstvene ukrepe. Območje slovenskega morja je specifično, saj je bilo skoraj do konca pleistocena kopno. V sklopu raziskave je bilo identificirano uravnano območje morskega dna, ki predstavlja originalni ostanek pleistocenske zamočvirjene ravnice s sledovi korit preteklega rečnega sistema ter skalnimi osamelci.

Kamenodobnih arheoloških najdišč na zadevnem območju sicer še ne poznamo, a je znanstvenoraziskovalni potencial območja velik. Potencialna paleolitska najdišča je moč pričakovati ob nekdanjih izlivih rek v morje ter na nekdanjih izpostavljenih delih obale, polotokih in rtih. Velik potencial imajo tudi apnenčasti osamelci in izviri vode (npr. izviri termalne vode na morskem dnu pri Izoli).

Arheološka dediščina našega morja je torej bogata. In hkrati tudi močno ogrožena. Bagri, sidra tovornih ladij in ribiške pridnene mreže v arheološko telo zarezujejo brazgotine in mu tržejo kožo. Včasih je moč delovati preventivno. Ekipa ZVKDS, Centra za preventivno arheologijo tako ravno v teh dneh pregleduje 25 hektarjev veliko območje morskega dna, na katerega bo Luka Koper odložila izkopan morski mulj. Če bodo tam odkrili arheološke ostaline, se bo poseg moral podrediti njihovi ohranitvi ali pa bo treba ostaline pred posegom nadzorovano odstraniti. Včasih pa se ne da narediti nič, ladja vrže sidro in zaorje v morsko dno, arheološki les pa frči… Bomo podvodno arheološko bogastvo torej uspeli obvarovati? Vsega zagotovo ne. Če parafraziram Bena Randalla iz filma Varuh: Plavajmo. Karseda hitro, karseda dolgo. In ostale naj vzame morje.

JAKA BIZJAK

---