Babištvo in babice so prvi in nepogrešljiv člen v verigi življenja
11. septembra, ko smo obeležili mednarodni dan prve pomoči, je Univerza na Primorskem (UP) v sklopu projekta GDI (Green, Digital & Inclusive) in 1500 let Kopra organizirala celodnevni dogodek z naslovom Babištvo nekoč in danes, s katerim je povezala stroko in javnost, preteklost s sedanjostjo ter spomine s slikami in besedami.
Ker je ta poklic deležen premajhne pozornosti - babica je namreč prva, ki človeku ob prihodu na svet nudi pomoč; zaradi mejnika, ki se je v povezavi z babištvom zgodil decembra 2021, ko je bilo vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo, dve leti kasneje pa na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva (med državami, ki so pripravile večnacionalno nominacijo, so bile poleg Slovenije še Kolumbija, Ciper, Nemčija, Kirgizistan, Luksemburg, Nigerija in Togo) - in zaradi vloge kulturne dediščine, ki lahko bistveno prispeva k dvigu razumevanja pomembnosti babištva, so za strokovno javnost organizirali okroglo mizo Babištvo kot poklic in dediščina.
Prof. dr. Irena Lazar, dekanja Fakultete za humanistične študije (FHŠ) UP, ki je tudi vodja Unescove Katedre za interpretacijo in izobraževanje za spodbujanje celostnih pristopov k dediščini, je v nagovoru spomnila, da je prav UP FHŠ s svojimi študijskimi programi na področju dediščine med pionirji v slovenskem univerzitetnem prostoru, korak višje pa je bila ustanovitev omenjene katedre, ki kot središče povezuje in promovira različna dediščinska področja, hkrati pa ozavešča prostor o nujnosti negovanja kulturne dediščine.
Odlična izbira govorcev okrogle mize je potrdila ustreznost stroke, ki svojega področja ne le pozna, temveč svoj poklic tudi predano opravlja. Raziskovalka in predavateljica z UP FHŠ doc. dr. Neža Čebron Lipovec je spretno povezovala niti pogovora, njeni sogovorniki pa so bili dr. Zalka Drglin, pobudnica vpisa babištva na seznam Slovenskega registra nesnovne kulturne dediščine, Špela Spanžel, generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo in vodja nominacije babištva za Unescov seznam iz Slovenije, Saša Matko, diplomirana babica, predsednica Sekcije medicinskih sester in babic pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije, Tamara Bači, diplomirana babica, in dr. Mirko Prosen, raziskovalec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju UP.
Pred pogovorom so si udeleženci ogledali 19-minutni film z naslovom Babištvo: znanje, veščine in prakse, ki je nastal pod okriljem Ministrstva za kulturo v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje konec leta 2023 in je bil sestavni del priprav večnacionalne nominacije Babištvo: znanje, veščine in prakse, v kateri je Slovenija sodelovala z že naštetimi sedmimi državami iz vsega sveta.
Nesnovna kulturna dediščina babištva je bila 6. decembra 2023 na podlagi odločitve Unescovega medvladnega odbora vpisana na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Kaj to pomeni za babištvo v tem prostoru?
Država podpisnica konvencije o nesnovni dediščini se s tem zavezuje, da bo skrbela za varovanje te dediščine tudi skozi razvoj področja babištva v skupnosti na način, ki spoštuje in črpa iz skozi stoletja prenesenih znanj in praks. Babice so nepogrešljiv člen v verigi življenja, babištvo pa zelo neposredno prispeva k dobrobiti posameznika in skupnosti, zato je pomembno za celotno družbo.
Babištvo kot prototip sodelovanja ženske z žensko
Z okrogle mize izpostavljamo naslednje misli: babištvo je prototip sodelovanja ženske z žensko, kot je opisala dr. Zalka Drglin – če je pristno, je to korenina, ki žene življenje naprej. Poklic babištva zahteva posebna znanja in veščine (kot na primer pristnost, empatičnost, sočutnost in čuječnost), ki se prenašajo v formalnih, neformalnih in priložnostnih izobraževalnih okoljih skozi številne generacije in kulture.
Ob selitvi porodov v porodnišnice so babice posredno izgubile svoje kompetence in samostojnost. V želji, da bi babištvo ponovno pridobilo nekdanji sloves, predvsem pa svoje poslanstvo, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije pripravlja nove smernice, ki bodo babicam povrnile prav tisto vlogo, zaradi katere opravljajo ta poklic in ki so jo imele nekoč, ko so bile same s porodnico pred, med in po porodu (“ena na ena”) in so v tem odnosu uspešno razvile zaupanje vse do najbolj intimnega, posebnega občutka in odnosa do sočloveka na temeljni, fiziološki način – do dotika. Prav dotik je tisti, ki je za človekov razvoj od samega začetka najbolj pomemben.
Na državni ravni je težko dobiti sogovornika
Strokovnjaki so še izpostavili, da bi, tako kot za druge poklice v zdravstvu, morali tudi v teoriji babištva upoštevati razvoj znanj fizioloških procesov in želje žensk, nosečnic in porodnic, hkrati pa bi bilo potrebno razviti raziskovanje, da se oblikujejo ustrezni modeli za oskrbe teh žensk; opozorili pa so tudi na dejstvo, da je poklic babice deficitaren, saj je po podatkih Združenih narodov v letu 2021 primanjkovalo 900.000 babic v svetovnem merilu. Tudi v tem kontekstu je bila izpostavljena potreba po novem študijskem programu s področja babištva v slovenskem prostoru. Kot zanimivost: poklic babice opravljajo tudi babičarji, v Sloveniji jih je trenutno okrog 10. Svojo izkušnjo v tem poklicu je, po besedah dr. Zalke Drglin, nazorno opisal nekdanji babičar Kazimir Kolar v knjigi z naslovom Glas noči. Pa še: ste vedeli, da 5. maja obeležujemo mednarodni dan babic?
Med udeleženci okrogle mize je bila tudi doc. dr. Deana Švaljug, iz Katedre za babištvo Fakultete zdravstvenih ved z Reške univerze, ki je povedala, da se je avtonomijo babicam odvzelo že v 60. letih skupne nekdanje države vzporedno z uvedbo porodništva, ki so ga začeli opravljati ginekologi. Gordana Njenjić, ki je poklic babice opravljala od svojega 15. leta in je na svet pomagala že 4000 novorojenčkom, je povedala, da je k izgubi avtonomije prispevala tudi reorganizacija šolstva in zdravstva v osemdesetih letih, ko je prišlo do usmerjenega izobraževanja. Problem vidi v prehitrih zamenjavah odločevalcev za področje javnega zdravstva na državni ravni, saj je zato težko dobiti sogovornika.
Kakšni so obeti za področje babištva v prihodnjem desetletju?
Babištvo mora postati popolnoma profesionalizirana stroka, kar med drugim pomeni, da bo babica pri svojem delu popolnoma avtonomna. Kot je bilo izpostavljeno s strani babic, njihovo delo namreč ne vključuje le skrb za nosečnico, porodnico oziroma otročnico, ampak je povezano z zdravjem žensk skozi celotni življenjski cikel. Hkrati pa je bilo tudi izpostavljeno, da se obeta večja možnost strokovnega angažmaja, in sicer promocija babištva skozi antropološko-etnološke raziskave preko beleženja obstoječih in ustvarjanje novih zbirk predmetov, ki tudi fizično izpričujejo lastnosti tega poklica, uvedba rednih pogovorov “Babiški kafé” med izbrano babico in splošno zainteresirano javnostjo.
Sklepna misel, s katero so se vsi udeleženci omizja strinjali, pa je: avtonomija babic, ki enakovredno sodelujejo v procesih, ko ženska postane mati, in ki so usmerjene v čim boljšo in opolnomočujočo porodno izkušnjo žensk. S tem se ne rojevajo le nove generacije, temveč tudi opolnomočena družba.
Spominski pogovori v stari porodnišnici
Drugi sklop tematike je bil izveden v obliki spominskega pogovora, ki je potekal - simbolično - v Servitskem samostanu v Kopru, kjer naj bi od leta 1947 do 1997 delovala nekdanja koprska porodnišnica. Dogodek zbiranja spominov in pričevanj v obliki vodenega pogovora so izvedle Isabel Goja, nekdanja diplomantka programa Zgodovina na UP FHŠ, Mirella Baruca, avtorica zgodb o življenju v Kopru v povojnem času in predstojnica Tajništva UP, in doc. dr. Neža Čebron Lipovec, ki se v svojem raziskovalnem delu posveča metodam sodelovalnega raziskovanja in participaciji v dediščini. Slednja je med drugim podoben dogodek izvedla v letu 2012, v okviru pobude Pripovedujem zgodbo mesta – Skupna rojstna hiša, zasnovano skupaj s Pokrajinskim muzejem Koper.
V pozdravnem nagovoru je prorektor prof. dr. Rok Strašek spomnil, da je Univerza na Primorskem z Vlado RS v mesecu maju podpisala pismo o nameri za ustanovitev študijskega programa Medicine. Predstavil je aktivnosti, ki so se v smeri za vzpostavitev tega programa od tedaj nadaljevale: stekli so pogovori o vsebinah, predavateljih, finančnem razrezu, tako da bi lahko prve študente vpisali že v študijskem letu 2027/2028; med njimi morda v prihodnosti tudi študente za poklic babištva.
Med udeleženci je bilo prisotnih tudi sedem babic, ki so bile zaposlene v nekdanji porodnišnici: Dana Fajić z najstarejšim stažem, Marija Lucija Bogataj - Lučka, Nataša Juriševič, Vanja Piciga, Rajka Delaš, Nata Kocjan in Cvetka Čuk, ki so s svojim pričevanjem prispevale dragocene spomine. Vsem je bilo skupno to, da so se delovnih dni v stari porodnišnici spominjale z iskricami v očeh, dr. Čebron Lipovec pa nas je ob hitrem preletu zgodovine stavbe ponesla vse do antike, saj najdeni mozaiki v Servitskem samostanu izvirajo iz časa starih Rimljanov 1. stoletja našega štetja.
Najpomembneje je, da sta mati in otrok zdrava
Jasno je, da je bilo delo babic nekoč zaradi slabše opreme oteženo, hkrati je primanjkovalo kadra v teh vrstah, tako se je zgodilo, da so tri babice delale tudi v dveh izmenah: zjutraj od 6h do 13h, nato so šle v nočno od 20h do 6h, nato pa spet naslednji dan v popoldanski turnus (od 13h do 20h). Najbolj se je to poznalo, ko so kar tri babice naenkrat zanosile, porodov pa je bilo tedaj od 1600 do 1800 na leto (za primerjavo: v letu 2023 je bilo v porodnišnici v Izoli 520 porodov, vir: Splošna bolnišnica Izola). Hkrati se je delokrog babic iz leta v leto povečeval, saj je poleg običajnega celotnega procesa poroda morala prevzeti tudi administrativno delo. In prav v dopoldanskem delu je bilo na to temo izrečeno, da bi namesto tovrstnih zaposlitev babica opravljala v svojem polnem delovnem času vsa dela, ki so povezana izključno s porodnicami.
Zanje je bilo najbolj pomembno, da sta mati in otrok bila “živa in zdrava”. To je bilo zanje njihovo poslanstvo. Ko je bilo hudo, so si babice zapele svojo himno – tudi to so imele! A pristni medosebni odnosi med zaposlenimi so marsikatero težavo rešili. In življenje je teklo dalje.