Carpacciova “pala” se vrača k sv. Roku

Carpacciova “pala” se vrača v koprsko stolnico na mesto, kjer je stala že prej. Sočasno s pet let trajajočim vrhunskim restavriranjem, ki je vključevalo tudi vse potrebne raziskave in analize slike, so potekale tudi konservatorske umetnostnozgodovinske raziskave arhivskih virov. Cilj raziskovalnega dela je bil usmerjen v ugotovitev prvotne postavitve slike v oltar sv. Roka, predvsem pa oltarja samega, ki ga označujemo kot lombardski tip in predstavlja skupaj s sliko tako značilno celovito renesančno umetnino, značilno za Benetke.

Sliko naj bi naročili za oltar sv. Roka. Kje naj bi ta oltar stal, je še vedno odprto vprašanje, kot tudi kdo je bil naročnik slike. Leta 1516, ko je bila slike dokončana, je bila arhitekturna oblika stolnice povsem drugačna. Po zasnovi je bila romanska triladijska bazilika oglejskega tipa gotsko predelana in je imela 14 oltarjev, ki so bili nameščeni ob stene ladje, v korni kapeli in stranskih apsidah ter v kripti. Zagotovo je bilo ob koncu 15. stoletja dokončano njeno pročelje, najverjetneje je romanska cerkvena notranjščina bila prav tako potrebno prenove. Podrobnejši opisi, ki so jih spisali različni koprski škofje v vizitacijskih popisih pred baročno prenovo, nas posredno seznanjajo tudi s podobo stolnice.

Renesančni oltar je celovita umetnina, ki vključuje poleg oltarne slike, v beneškem prostoru je to “pala”, tudi okvir te in oltarno menzo, praviloma postavljeno na stopnice. Celovitost umetnine predstavlja tudi postavitev le-te v cerkveni prostor, kar se kaže v ozadju slike. Prav Vittore Carpapaccio je bil tisti umetnik, ki je upošteval povezavo med ozadjem slike z dejansko postavitvijo v prostoru, od tod tudi tolikšen poudarek v preučevanju izvirne postavitve oltarja sv. Roka.

Prav Vittore Carpapaccio je bil tisti umetnik, ki je upošteval povezavo med ozadjem slike z dejansko postavitvijo v prostoru, od tod tudi tolikšen poudarek v preučevanju izvirne postavitve oltarja sv. Roka.

Sveti pogovor

Slikarsko mojstrovino je nedvomno dopolnjevala kiparska mojstrovina. Ohranjeni so pilastri z bogato kamnoseško obdelavo v obeh stranskih vhodih na južni steni ladje stolnice. Slika naj bi prvotno bila vstavljena v kamnito oltarno arhitekturo, ob straneh naj bi bili pilastri z dekoracijo značilno za beneško delavnico Lombardi. Pogosto so slikarji določili tudi okvir slik ali poskrbeli za oltarno arhitekturo, tisto, ki dejansko okvirja sliko, v več primerih naslikana arhitektura predstavlja nadaljevanje okvirja slike.

Tip koprske slike je za renesančno tabelno slikarstvo, še posebej beneško, tako značilna postavitev imenovana “sacra conversazione” ali sveti pogovor, ki se odvija med naslikanimi osebami, kar začuti pozoren gledalec. V zasnovi gre za trikotno kompozicijo, zgornji vrh trikotnika predstavlja Marija z Detetom. Svetniki ob straneh so simetrično postavljeni na stopnišče. Svetniki svoj pogled usmerjajo k Mariji in na manj vpadljiv način s pogledi tudi komunicirajo med seboj in z gledalcem. Skupina mladeniča in dveh puttov z glasbili poetično povezujejo poglede med vsemi udeleženimi in z gledalcem.

Vittore Carpaccio je mojster v tovrstnih prizorih, prav tako ni zanemarljiva njegova upodobitev prostora, v katerega je postavil skupino. Saj kot odličen opazovalec in slikar je prav tako njegov upodobljen prostor realen in konkreten, kot je tudi iz njegovih drugih del razvidno, je v sozvočju s predstavljeno vsebino prizora naslikan tudi konkreten prostor, v katerem bo slika postavljena. Zatorej renesančni mojster upodablja v sliki resničen in dovršen prostor, z osebami in njihovim medsebojnim komuniciranjem zgodbo, v katero vstopa tudi gledalec, vsaka upodobitev najmanjše podrobnosti ima svoj razlog in namen. Le tako je umetnina univerzalna in večna.

dr. Mojca Marjana Kovač, Zavod za varstvo kulturne dediščine

---