Kako sem leta 1967 postala kameleonka
Šestnajst let mi je, živim v internatu v Ljubljani. Obiskujem Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje. Igram klavir. Moje življenje je skromno. Ker nimam denarja za mestni avtobus, hodim v šolo vsako jutro peš iz spodnje Šiške do Vegove ulice v centru Ljubljane. Nosim veliko torbo s težkimi notami.
Prav posebej je težka zbirka preludijev in fug J. S. Bacha. Oblečena sem kot pravo delavsko dekle. Prihajam z Obale v velemesto. Dve dolgi kiti mi segata do pasu. Krilo do kolen. Kavbojke ne pridejo v poštev. Preveč moderno, hipijevsko. Tako se oblačijo samo dolgolasi huligani, beatniki, kričači ... pravi oče. Za fante so dolge grive v šolah prepovedane. Učitelji jim merijo dolžino las, jih zmerjajo s huligani, jih strižejo in “primerno” kaznujejo ... Tudi Primorske novice tedaj označijo Beatlese kot štiri kričave in podivjane fantaline.
Prej
Približuje se konec šolskega leta. Veliko časa presedim pri klavirju in vadim, vadim. Izpiti so pred vrati ... Nenadoma se kot vihar razširi novica, da v Ljubljano prihajajo Kameleoni iz Kopra. “Ti jih sigurno poznaš, saj si z Obale. Gremo na koncert!!!” Beatlomanija pljuskne po internatu kot velik poplavni val. Vsi govorimo samo še o koncertu Kameleonov v hali Tivoli.
Ključni trenutki
24. septembra 1965 prvi nastop v klubu Ray Charles v palači Tarsia v Kopru
25. maja 1966 koncert v dvorani Študentskega centra na Festivalu vokalno-instrumentalnih skupin Zagreb 66. Prvo mesto si delijo z zagrebškimi Roboti (Mramor, kamen i željezo). Za ta nastop pripravijo prvo avtorsko pesem Sjaj izgubljene ljubavi.
21. aprila 1967 koncert v veliki dvorani hale Tivoli. Predskupina so Faraoni.
Maja 1967 koncert na Kalemegdanu v Beogradu pred približno 12.000 poslušalci.
Leta 1967 posnamejo prvo malo ploščo na 45 obratov, založba Diskos. Med štirimi skladbami na plošči je tudi Sjaj izgubljene ljubavi.
Maja 1968 igrajo v Piper klubu v Milanu. V istem klubu sta takrat igrala tudi Jimi Hendrix in Joan Baez.
Petek, 21. aprila. Pogledam na uro. Negibno sedim na postelji. Čas pravi, naj vendar že odidem iz internata. Še zadnji pogled v majhno ogledalce. Pazim, da me ne vidi prefekta, vzgojiteljica, paznica doma. Lase imam spete v eno kito, jopico pustim, da prosto pada čez pas. Kavbojke si izposodim. Dovolilnico za sobotni izhod do 21. ure dobim zato, ker se zlažem, da zvečer igram na nastopu v svoji glasbeni šoli. Ta majhna laž je bila moj prvi “podvig”! Čaka me koncert Kameleonov v Hali Tivoli! Ne smem ga zamuditi. Z mislimi poskusim prižgati lučko v možganih in se nevidno odplaziti.
Vem, kako zveni Mozart, vem, kako se prepletajo teme pri Bachu, znam analizirati Beethovnove akorde ... Ne poznam pa Kameleonov. Nisem jih še slišala igrati, peti. Ne samo Kameleonov, tudi Faraonov ne poznam. Goreče si želim, obenem pa tudi bojim, da ne bom zmogla tega velikega podviga ... Pot od dijaškega doma do hale Tivoli je kratka. Odsunem namišljena vrata in stopim v drugačno resničnost. Hala Tivoli je nabito polna. Navajena sem na koncertne dvorane, na obred koncerta, na tišino, spoštovanje, vljudnost. Zdaj pa dvorana že pred koncertom valovi od navdušenja. Sem ena izmed tistih v množici mladih, ki so, tako kot nad glasbo, navdušeni nad dejstvom, da so v istem prostoru kot koncertanti. Takšni so občutki vseh oboževalcev po svetu. Od cigaretnega dima me sili na kašelj, seveda pa skušam vzbujati vtis, da je vse dogajanje zame nekaj povsem vsakdanjega.
Boštjan Hladnik, slovenski filmski in gledališki režiser
“Kameleoni so me na glasbeni avdiciji za moj film Sončni krik presenetili. To je beat ansambel, ki je med najboljšimi na kontinentu. Verjemite mi, poslušal sem Beatlese in Stonese na koncertih, kar je zame nepozaben dogodek. Beat je takšna glasba, ki človeka pretrese, gre mu pod kožo. To je glasba, ki prikaže naš čas, ki ni več tako romantičen in vnet za Chopina in Beethovna. A beat je umetnost, glasba, ki ima v sebi nekaj prefinjenega, pa tudi divjega. In prav takšni so Kameleoni, ki s pretresljivim talentom igrajo beat, rhythm and blues v vseh niansah, harmonijah in stilih. 'Dedicated to the one I love' in 'Happy together' sta bisera beat literature, ki v aranžmajih Kameleonov, pa čeprav v angleščini, govore tako izrazno, da prevod sploh ni potreben, vsi občutimo nežnost, ljubezen, srečo. Takšno glasbo si želim za moj film, ki bo govoril o mladih ljudeh.”
iz knjige Franka Hmeljaka Kameleoni 1965-1995, Edicija Capris 2
Ne pojemo, tulimo!
Kot predskupina najprej nastopijo Faraoni iz Izole. Ogrnjeni so v črne pelerine z rdečo podlogo. Spominjajo na srednjeveške viteze. Na koncertu igrajo na inštrumente Kameleonov. “Oče od Vanje je popoldne pred nastopom člane Faraonov iskal na izolski plaži, ker niso imeli pojma, da bodo nastopali v Ljubljani,” se spominja Tulio Furlanič. Gianni Collori, kitarist in pevec, pa v mesečniku ObalaPlus podoživlja: “Ko smo zaigrali skladbo Hush Billya Joyela ... so bili ljudje navdušeni. Postali smo bend šišenske klape.” Po zadnjem “komadu” dvignejo Faraone na ramena in jih nosijo po dvorani. “Tega res ne moreš pozabiti,” se strinjam z Giannijem.
Nato pridejo Kameleoni. Električne kitare, udarci bobnov, električne orgle, petje ... Marjan Malikovič - solo kitarist, vokalist, Jadran Ogrin - basovski kitarist, vokalist, skladatelj, Vanja Valič - klaviaturist, Danilo Kocjančič - ritem kitarist, Tulio Furlanič - pevec in bobnar z 2-bas bobnoma oblikujejo ogromen glasbeni oblak, ki ga ni mogoče ujeti ... Njihova glasba udari kot silna gmota, ki jo razžene po hali na vse strani. Oder se razširi, glasba se preliva čez robove. Hala Tivoli postane planet, kjer zvenijo samo oni. Evforija eksplodira.
“Dejstvo je, da smo bili še zelo mladi, nekateri niti polnoletni. Nismo razmišljali o denarju. Pomemben nam je bil samo uspeh Kameleonov. Po koncertu pa seveda punce, oboževalke, ki so nas osvajale ... Mi pa smo delili avtograme.”
Tulio Furlanič
Kameleoni
Kameleoni se obračajo k nam. Mi pa pojemo. Vsak od nas je solist. Ne pojemo, tulimo! Light show, dim, bližina odra, sladkoben vonj po različnih “kadilih”... Sodelovanje občinstva ni nikoli glasbeni problem, ampak problem intuicije, občutka. Občinstva ni mogoče prisiliti, programirati. Faraoni in Kameleoni nas obvladajo. Med njimi in nami ni pregrade. Počutimo se kot v zvočni kletki. Skupaj z njimi. Kako preživeti? Moram, tako kot drugi, uporabiti kretnje, besede, gibe, glas ...
Odstopim od običajnih norm, ki veljajo na “mojih” koncertih in pojem, kričim, skačem, rjovim. V zraku lebdi svoboda mladosti ... Zemlja se neha vrteti ... Pot od Tivolija do dijaškega doma je bela, svetla. Hodim kot po oblaku. Tivoli je v nekaj urah ozelenel, zacvetel. Kako to, da tega nisem prej opazila? Stojim pred vrati dijaškega doma. Zamujam. Nočni prefekt me pogleda, skomigne z rameni in se nasmehne. Prihajam kasneje, kot je bilo napisano na dovolilnici. Nič ne reče. Ni mi treba lagati. Molče odklene vhodna vrata, saj ve, kje sem bila. Oblečena se uležem na posteljo, a spanec ne pride. Ne zato, ker s hodnika odmevajo koraki nočnega prefekta, tudi zato ne, ker se v posteljah obračajo sostanovalke ... Pod moje odprte veke vedno znova prihajajo podobe s koncerta. Vsega je preveč, preveč drhtenja, preveč vzhičenosti, preveč ...
“Bili so časi, ko smo bili še mulci ... Zame je bil nastop v hali Tivoli zelo čustven. Občutil sem moč naših oboževalcev. To mi je dalo korajžo, da sem se na odru počutil sproščenega, pomembnega. Vse drugo je bilo eno samo uživanje v naši glasbi. Takšen je bil začetek prijateljstva in uspehov Kameleonov.”
Marjan Malikovič
Kameleoni
Nenadoma se mi zazdi, da šele zdaj obstajam. Koncert Kameleonov me spremeni. Zavem se, da sem del nečesa pomembnega. Začne teči nov tok reke, ki veselo brzi in se prekopicuje čez kamne mladosti. Vsi govorijo, kako življenje teče, nihče pa ne omeni, da se včasih tudi ustavi - samo zate. Meni se čas ustavi zaradi Faraonov in Kameleonov.
Potem
Ko je šišenska banda, ki je tedaj veljala za eno najbolj pretepaških skupin v Ljubljani, po koncertu izvedela, da v internatu v Šiški živi dekle, ki pozna Faraone in Kameleone, ker prihaja z Obale, me je posvojila. Da me bodo ščiti, so povedali. Tudi bokser so mi podarili, da bi se lahko branila pred nepridipravi. Nikoli jim nisem povedala, da ne poznam ne Faraonov ne Kameleonov. Nisem jim priznala, da nisem z njimi nikoli niti spregovorila. Ob koncu šolskega leta so me izključili iz internata, ker “sem bila videna”, da sem se družila s šišensko bando, da sem z njimi rabutala češnje. Da, še danes si to štejem v čast!
“Koncert v Tivoliju je bil naš drugi koncert v Ljubljani. Prvi je bil na Gospodarskem razstavišču, kjer smo bili veliko bolj napeti. Koncert v Tivoliju je bil bolj sproščen, pa vendar poln adrenalina. Bilo mi je komaj 18 let … To je bilo prvič, ko smo igrali pred skoraj 5000 občudovalci. Ljudi smo 'spravili' v extasy.”
Vanja Valič
Kameleoni
Tisto poletje sem si dala sešiti črno pelerino z rdečo podlogo. Faraoni so svoje pelerine verjetno že zdavnaj zavrgli. Moja pa še vedno visi v omari! Ko sta bili hčerki majhni, sta se igrali z njo. Bili sta Zorro.
Primeren preobrat
Nedolgo tega sem se v Šiški zapeljala po Žibertovi ulici do številke 27, do mojega dijaškega doma. Vidim vhod, znana vrata, ki vodijo v moj dijaški dom, dom z veliko posteljami in s smradom po praženi čebuli, ki prihaja iz kuhinje. Vidim znana vrata, ki vodijo v prostore, kjer sem sedela za majhno mizo in se pretvarjala, da študiram ...
“Ko smo igrali v hali Tivoli, je bilo veliko emocije, ker je bil koncert mišljen kot otvoritev dvorane za rock, beat … koncerte. Bilo je tako kot na drugih koncertih, kjer smo imeli svoje oboževalce. Tudi scena na Gospodarskem razstavišču je bila na isti ravni in tudi tam je bilo preko 3000 občudovalcev.”
Jadran Ogrin
Kameleoni
Danes je v Žibertovi 27 skupnost z duhovnim programom za zavest Krišne - hindujski tempelj. Kraj duhovnega navdiha, kjer ob glasbi čantajo mantre. Kako primeren preobrat. Sprašujem se, ali je na dvorišču lesena klop še prislonjena na steno, kjer smo dijaki in študenti sedeli skupaj z Ditko Haberl. Da, s tisto Ditko, ki je kmalu za tem postala pevka zabavne glasbe. Ditka je igrala kitaro in pela, mi pa smo krulili in grulili, kot smo pač znali ...
Slovensko-jugoslovanski fenomen
Kameleoni so postali ikona rock kulture, ki so jo ustvarili Beatlesi. Ali so želeli ugajati množicam? Da. Vodila jih je želja po novem, po nepreizkušenem. Še danes se priklanjam njihovi tedanji energiji. Vsi so odraščali po drugi svetovni vojni in se posvečali sodobnemu svetu. Bili so najstniški uporniki. Zaslužili bi si, da bi - po knjigi Franka Hmeljaka Kameleoni 1965-1995 - izšla še kakšna publikacija, ki bi razkrila ta slovensko-jugoslovanski fenomen. Še koliko spominov bi privrelo na dan! Kameleoni so bili inventivni, kreativni. Kot glasbeniki so bili radovedni. Bili so mladi ljudje, ki so nosili nore misli v glavi. Takšnim vedno uspe spremeniti družbo. Tudi njim je. Nikoli pa ne uspe vdihniti zrna norosti v glavo človeka, čigar skrb je, da bi bil nekam spravljen, da bi bil uslužbenec ... Kako lepa je misel, da si povsod po svetu ob vsakem času ljudje izmišljujejo glasbo. Ostaja v srcih tistih, ki jo doživljamo ob samem porajanju. Koncert v hali Tivoli je združil mlade vse države in še čez. Ne da bi bila za to potrebna posebna organizacija. Danes mi je nemogoče ujeti in opisati vzdušje tistega večera. Nemogoče je opisati telesno energijo, igrivost v obnašanju, psihološko napetost. Večer, kakršnega do tedaj še nikoli ni bilo v mojem življenju. In se tudi ne bo nikoli ponovil. Še danes ne vem, kaj je glasba. Vem pa, da vse lahko postane glasba.
Življenje gre naprej, misli pa vedno znova begajo v tisti čas. Rada bi ponovno občutila mladostno drhtenje, ki me je na koncertu v hali Tivoli tako prevzelo. Do zadnjega vlakna telesa in poslednjega drobca duše. Kako rada bi ponovno ujela tiste ritme, melodije in plula nad oblaki, s Faraoni in Kameleoni. Razgalila bi jim vse svoje mladostne rane. Moji heroji. Postala sem del njih, postala sem kameleonka!
Danes vem, da je bil koncert v hali Tivoli prvi pravi VDIH življenja. Kameleoni so moj generacijski bend. Obrnili so eno stran življenja. So odtis, ki ga čas ne more nikoli zabrisati. Vendar pa so tudi zvezdniki samo ljudje in staranje brusi robove spomina. Tudi Kameleonov! Zdaj čakam na obletnični koncert v letošnjem letu 2025 ...