To je najprijaznejše gledališče v Sloveniji

Žiga Saksida je zadnja štiri leta član ansambla SNG Nova Gorica, že približno desetletje pred tem pa je začel z novogoriškim gledališčem sodelovati kot zunanji sodelavec. Po dolgi in zanimivi karieri odhaja aprila v pokoj, pri čemer pa upamo, da ga bomo še vedno imeli priložnost kdaj videti na domačem odru.

Ko sva se ob koncu pogovora prebijala mimo garderob po znamenitem zaokroženem hodniku, kjer so na obešalnikih kraljevali kostumi, je Žiga Saksida pred odhodom nujno pokukal h garderoberkam, ki se jih skoraj ni videlo izza kupa oblačil, in jih domačno pozdravil ter jim zaželel lep popoldan. Na stopnišču je zaustavil korak in mi dejal: “Včasih se sprašujem, zakaj se tudi sodelavci predstave ne pridejo priklonit. Ogromno naredijo. In oni so prav tako zavezani teatru. Po predstavah na gostovanju včasih delajo pozno v noč. Saj veš, kako je; ko te gledališče enkrat prevzame, mu ostaneš zvest. In vsi ti ljudje delajo z veliko predanostjo gledališču. Prav tako si zaslužijo aplavz.” To je povedal z iskrenostjo, skrbjo in pozornostjo nekoga, ki se zaveda pomena kolektivne igre.

Verjetno se na začetku svoje poti človek bolj obremenjuje s tem, kaj bo rekel, kako bo to izpadlo ali morda vplivalo na njegovo bodočo kariero?

“O, ne vem, če …”

“Poleg tega, da prispevaš svoj vložek, se mi zdi pri igralstvu res pomembno poslušati svojega kolega. Predvsem to. In poskušati narediti tako, da te on sliši.”

Ne?

“Pa saj življenje je táko, sploh v gledališču, da na koncu ni nič drugače kot na začetku. Na začetku (ali pa na koncu) delaš tiste predstave, ki jih zmoreš. Jaz sedaj ne zmorem prav preveč zaradi zdravstvenih težav.”

Se pravi, se glede neposrednosti javno izraziti svoje misli niste nič spremenili?

“Ko sem bil mlad, sem bil neposreden, še bolj na nož, še večje traparije sem govoril kot zdaj. V resnici sem malo bolj umirjen, kot sem bil. Mi pa to ne pomeni nič kaj dosti. Ja, rečeš kaj, kar ne bi smel … Pač rečeš, kar rečeš. In v tistem trenutku to drži. Če pa potem pogledaš za nazaj, je mogoče kaj drugače, ampak se ne obremenjujem s tem.”

Kaj za vas pomeni biti igralec?

“Predvsem, da si v kolektivu. (Če nisi sam na odru.) In to se mi zdi edino smiselno, interakcija med igralci. Vse ostalo pa, kar je 'šmiranja' in postavljanja v prvo vrsto, se mi zdi pogubno za igralstvo. Včasih kdo po premieri reče: 'Odličen si bil, res odličen, ampak predstava je grozna.' Kako je to mogoče, si ne znam razlagati. Igranje je res kolektiven štos in takoj, ko se nekdo sili v ospredje, stvari padejo. Poleg tega, da prispevaš svoj vložek, se mi zdi pri igralstvu res pomembno poslušati svojega kolega. Predvsem to. In poskušati narediti tako, da te on sliši.”

Nikoli niste študirali igre na akademiji. Se vam zdi, da sta vam Rusistika in Sociologija kulture vseeno pomagali oziroma vam prideta prav pri vašem poklicu?

“Ja, na Rusistiki se ukvarjaš z literaturo. Takrat sem bil precej v stiku z dramatiko, a poleg tega, da sem študiral, sem že delal tudi v teatru, pri Gledališču Ane Monro. Tako da sem to pletel vzporedno. Nikoli pa nisem niti želel niti premišljeval o tem, da bi šel študirat igro.”

Kako ste začeli z gledališčem?

“Bili smo skupina, ki smo že pred Ano Monro delali gledališče, ki smo mu rekli Gledališče pred razpadom. Skupaj smo imeli tudi glasbene skupine. Potem pa so se začele stvari valiti iz ene v drugo. Vrti se, vrti, vrti dalje in potem ostaneš v tem. To se dogaja skoraj malo nezavedno, ni, da bi koncipiral nekaj in si rekel: 'Zdaj pa to in to,' ampak se je nekako skozi te bande in Gledališče pred razpadom 'izvalila' Ana Monro. Na koncu smo bili skupaj 30 let.”

Se pravi, je bila to tudi ene vrste družina?

“Ja, močna družina. To gledališče je delalo izključno avtorske predstave. In ne samo to, gradili smo tudi scenografijo, sami smo delali vse, tako da je bil zelo drugačen pristop kot v inštituciji, kamor prideš, se oblečeš, stopiš na oder - in je to to.”

Je to zahtevnejše delo?

“Meni se ne zdi nič zahtevnejše, ker je vse priučitev. Sicer je pa predstava predstava.”

Ste imeli kdaj težave s tem, ker niste imeli uradne igralske izobrazbe?

“Ne, nikoli. Prej sem že delal v Slovenskem mladinskem gledališču, v Kopru, v ljubljanski Drami, a ko sem prišel delat v Novo Gorico, pa priznam, da me je bilo malo strah inštitucije in tudi ljudi nisem poznal tukaj, vendar se mi zdi, da smo to hitro presegli, tako jaz kot ostali kolegi v goriškem gledališču.

Kako to, da ste pristali ravno v novogoriškem gledališču?

“Prvič me je pripeljal en režiser za predstavo Postani obcestna svetilka(Srečko Kosovel), potem pa so me počasi vabili v vedno več predstav. Ana Monro je ravno v tistem trenutku šla narazen, nisem vedel, kaj bom sam s sabo, in prišel sem sèm.”

Bi lahko izpostavili kakšne specifike novogoriškega gledališča?

“Zdi se mi, da je to, kar se kolektiva tiče, daleč najprijaznejše gledališče v Sloveniji - in to govorim zares. Sploh mladi kolegi; nobenih prav velikih skrivalnic se ne gredo. No, saj vsak nekaj skriva, verjetno, ampak se mi zdi, da nismo samo kolegi, temveč da je med nami nek prijateljski, odprt odnos. Res, kar se ansambla in tehnike tiče, je čudovito gledališče. Pa super direktorico imamo, pa Marko je v redu tip. (Umetniški vodja, op. a.)”

Vi sicer niste iz teh krajev, vozite se na Dolenjsko …

“Vožnje so kar malo naporne, a odtehtajo stvari. Pa dober zrak je v Gorici. (Smeh) Res vedno pravim - mislim, da takega kolektiva ni. Sicer se malo manj zabavamo, kot smo se včasih. Pred leti smo se zelo veliko družili. Spomnim se, ko smo bili še v ljubljanski Drami, tega je morda 35 let, po predstavi je bilo druženje daleč proti jutru, zjutraj pa spet na vaje. Sedaj je kolektivnega druženja veliko manj. Ko smo delali z Ano Monro, smo bili po cele dneve skupaj. Žurali in delali. To so bili dnevi in dnevi. Ne prideš ob 10.00 in ob 14.00 greš. Res so bili drugačni časi. Sedaj zaradi tega individualizma … Vsak gre svojo 'špuro', poskrbi predvsem za svoje finance. Saj mi smo bili včasih čisto brez denarja, smo si pa talali med sabo. To se je dogajalo v skupinah. Pa tudi po Ljubljani … Včasih je bilo zvečer obvezno iti v Kavarno Union, kjer si imel takoj svoje omizje, za katerim smo se vsi poznali. Če si moral nekomu kaj sporočiti, si šel tja. A veš, ko ni bilo še telefonov. Če ni bilo onega tam, je bil njegov zelo dober prijatelj, ki mu je potem predal sporočilo.”

Super!

“Neverjetno, kako se je družba v teh letih spremenila. Zdaj, ali je to dobro ali ni dobro, jaz ne vem. Se mi zdi, da ne. Vsekakor je zelo zelo drugače.”

Če pogledate svojo pot nazaj, kaj vam pride na misel?

“Tega, kar sem počel teh 45 let, nisem vnaprej načrtoval, kar zgodilo se je. Ja, včasih je bilo težko, ampak je bilo v redu, kar kakovostno življenje. Ene predstave so mi bile bolj ljube kot druge. Tudi če je predstava slaba, se hočem zares potruditi, vsaj sam pri sebi, da meni teče. Rad sem igral Don Juana, vlogo Sganarella, zdelo se mi je, da je vloga narejena prav zame. Sem se je pa malo bal na začetku. Postani obcestna svetilka mi je bila tudi ljuba. Ne bi pa nobene predstave posebej glorificiral, vsaka je za nekaj dobra. Tudi slaba je dobra: da se naučiš, kaj je slabo, in kako iz tega slabega še vedno izvleči ven dobro.”

Ukvarjate se tudi z glasbo, včasih ste ustvarjali glasbene podlage za predstave, včasih songe, sicer pa vas poznamo iz zasedbe Čompe, katere osrednji pevec je še en igralec, Janez Škof.

“Ja, Janez nas je prihajal gledat, ko smo nastopali z Ano Monro, tudi sicer so takrat prihajali igralci iz različnih teatrov, ogromno njih; saj pravim, takrat je bilo druženje drugačno. Glasbo za predstave in tudi dva filma smo ustvarili s Čompe. Pred časom Ane Monro sem bil član benda, ki je igral rock v opoziciji, to ni bil samo slovenski štos, temveč tudi evropski. Iz tistega časa imamo punk in rock v opoziciji. Sicer pa pri skupini Čompe nihče izmed nas nima več kot osnovnošolske glasbene izobrazbe. Predstavljajo nas kot etno skupino, jazz ... Saj ne rečem, nekaj teh primesi je zraven, vse črpaš iz okolja, v katerem živiš. Jaz ne bi preveč razvrščal, se mi zdi, da to ne pije vode. Rekel bi, da je to čompejevska muzika.”

Kako drugače je ustvarjati glasbo od igralske vloge?

“Ko igraš inštrument, nisi ti tisti pred publiko, ampak je še nekaj vmes. In to je zelo drugače. Zelo je specifično in drugače lepo. Si pa v obeh primerih na odru, a pri glasbi ima vseeno glavno vlogo inštrument. Glasba je tako hitra stvar, zelo je zgoščena v nasprotju s teatrom, kjer imaš vseeno nekaj časa, nek premislek, pri glasbi pa gre vse direktno skozi zvok. In če se ne strinjaš s svojim sosedom, je to … Se nam je že zgodilo, da se nismo strinjali med sabo. In to se sliši ...”

---