Zgodbe dodekalogije: 1974
Transgeneracijska dokumentarna fikcija 1974 v režiji Tomija Janežiča v Slovenskem mladinskem gledališču
Foto: Ivian Kan Mujezinović
ROBI: Bil je december 1973. Robi je želel družino presenetit z darilom. Ampak takrat si recimo na fičota čakal eno leto in pol. Na vse si čakal. In zaradi tega je bil stric Robi na trnih, a bo to darilo, ki ga je naročil pol leta pred tem, sploh pripravljeno. Ampak dobil je pismo, da ga darilo čaka, da lahko pride ponj. Zato si je izmislil tablete za pritisk -
DAŠA: Stric, ti si si to zmislu? Ti si si zmislu, da maš nove tablete za pritisk?
ROBI: - in da ne sme vozit, ker je dejansko rabil še en par rok.
VITO: Vito se mu je zdel najbolj primeren za to.
ROBI: Ne greva v Maribor, veš.
VITO: Vidim, Robi.
ROBI: Tukaj, naprej, do Velenja.
Pri fabriki boš zavil gor, tam, kjer majo tole rampo za robo naložit, boš vidu, kje.
VITO: Kaj je to ena tovarna?
ROBI: Vito ... Gorenje.
VITO: Aja, tukaj je Gorenje. Jaz pa sem si zmeri mislu, da je na Gorenjskem. Velenje - Gorenje ...
ROBI: Velenje - Gorenje.
VITO: Kaj pa je na Gorenjskem?
ROBI: Elan.
VITO: In Vitu je postalo jasno, da ima Robi nekaj za bregom, da gresta nekaj iskat.
Stric Robi, to je nekaj od bele tehnike, sto posto.
(Vito vzame škatlo s televizijo in pride odprtih ust.)
ROBI: Parkirala sta in šla iskat Robijevo darilo za družino, naložila sta ga v havbo. In Vitu je že po napisih postalo jasno, da gre za televizor. (Vito kaže na škatlo.) Prvi barvni televizor.
VITO: In to je bilo Robijevo presenečenje za družino, hotel je barvno televizijo, prvo barvno televizijo. (Vito objame škatlo.)
ROBI: A jim bo všeč?
VITO: A se hecaš? Valda jim bo všeč.
ROBI: Samo, kam jo bova dala?
VITO: Ja, v dnevno al kaj ... mislim ...
ROBI: Ja, ne, kam jo bova skrila, preden ...
VITO: Kako to misliš? Aja, ti bi ... Aha, seveda, presenečenje ... Ja, a ne bo pri tebi?
ROBI: Ja, samo, da ne uleti kdo, a veš. Kam nej jo skrijem v garsonjeri? Boš reku, da sem bolan, da mam gripo - neki si zmisli, pa da ne hodijo. Če bo pa Anja rabla dnar, pa naj tebi reče, pa ti prideš iskat, a je prav?
VITO: Ja, prav.
ROBI: A je dobra kremšnita?
VITO: Na poti sta se ustavila na Trojanah. Ampak Vito ni maral krofov.
ROBI: Boš še mojo?
VITO: Če ti ne boš, lahko.
ROBI: Ne vem, zakaj nisem naroču krofa, sem kar avtomatično reku dve ...
VITO: A naročiva še krof zate?
ROBI: Ne, ne, zdej mi ne paše, sem nervozen. Dobro, veš kaj, bova pri meni spravila. Najboljš.
VITO: Ja, najboljš.
ROBI: Samo jaz sem to mislu za božič, veš ...
VITO: Za božič?
ROBI: Ja, za božič.
VITO: Ja, prav, za božič. Nisem vedu, da vi praznujete ...
ROBI: Sej ne ...
VITO: Aha ...
ROBI: Mislim ... Smo, nekoč smo.
VITO: Aha.
ROBI: A se jim bo zdelo, da jaz zdej neki tle ...?
VITO: Ne vem, Robi. Res ne vem...
ROBI: Ne bi hotu težit.
VITO: Sej vem, Robi. Sej mogoče ...
ROBI: Bom rajš za silvestrovo.
VITO: Prav.
ROBI: Dej, bova za silvestrovo. Za silvestrovo bomo skupej, bom takrat. Kaj ti misliš?
VITO: Vito Robiju ni odgovoril. Ni vedel, kaj naj odgovori. Iz žepa je potegnil kaseto.
Lahko dam nekaj svojega?
ROBI: Lahko, seveda.
VITO: Kaseto je vtaknil v predvajalnik in poslušala sta Marka Breclja.
ROBI: Kdo je to?
VITO: Brecelj.
ROBI: Kdo?
VITO: Marko Brecelj. Iz Opatije. Ni on iz Opatije, to je bilo na popevki v Opatiji. Letos naj bi izdal album Cocktail.
ROBI: Kakšen koktejl?
VITO: To bo naslov albuma, Robi.
ROBI: Aha. A pa ni to kaseta?
VITO: Zdej tisto, kar je na ploščah, lahko presnamejo tudi na kasete ...
ROBI: A tko?
VITO: A in B stran.
ROBI: A tko, kot plošča, z obeh strani?
VITO: Ja, točno tko.
ROBI: Tko je.
(Refren.)
ROBI: Lari - lari - te dva pojeta lari, tko kot lari-fari?
VITO: Ja, Robi. Lari fari.
ROBI: Lari fari.
VITO: In stric Robi je na poti domov iz Velenja poslušal Marka Breclja. In na poti je zaspal. Kok bo Damjana vesela televizije.
DAMJANA: Ma veste kaj, mi je povedla Marjuta, da so kupili televizijo.
VITO: Damjana si je strašno želela televizije, ker so jo vse njene prijateljice že imele.
DAMJANA: In tudi Milka gor ima televizijo.
VITO: Vito je rekel še par stavkov, potem pa je opazil, da Robi spi. In iz nekega razloga mu je ta pot ostala v spominu. Na Trojanah je pozabil tankat, zato se je ustavil na neki pumpi. Robi je še kar spal. Ni ga zbujal.
ROBI: Pa sej ne umrem še, ne?
VITO: Ne, ne, ne umreš še.
ROBI: A veš, ker tam v goriški predstavi ona zaspi, pa kar umre. Čeprav, sej to ne bi blo slabo. To bi blo prav lepo. Prvi televizor v prtljažniku in to barvni, presenečenje za družino, Brecelj na poti proti Ljubljani in Lari fari.
VITO: Ampak stric Robi je še dolgo let živel. In tako so pozimi 73/74 dobili televizijo, na kateri so tisto leto gledali nogometno tekmo Zaire : Jugoslavija, pa boksarski dvoboj stoletja, ki je bil oglaševan kot Rumble in the Jungle, ki ga je organiziral Mobutu Sesseko v Zairu istega leta ...
ROBI: ... pa to, kako so Solženicina izgnali iz Sovjetske zveze in je šele takrat prevzel svojo Nobelovo nagrado iz leta 1970, kako je po aferi Watergate odstopil Nixon, vse to je blo ...
VITO: Pa Evrovizija, Robi ...
ROBI: In to v barvah.
Odlomek iz predstave 1974, tretjega izmed dvanajstih gledaliških projektov Dodekalogije 1972-1983 Tomija Janežiča, ki se bodo v okviru GO! 2025 zvrstili tekom celega leta 2025. Predstava 1974 bo premiero doživela 22. marca v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani.