Borut Jerman: “V Istri smo daleč od tega, da bi bili sposobni sodelovati”

Na predvečer Tega veselega dneva kulture in v luči nedavne predaje štafete evropske prestolnice kulture v Gorico in Novo Gorico je Koprska agora, cikel pogovornih večerov v koprski Loggia, že osmič ob odprtem mikrofonu združila zainteresirano istrsko javnost. Beseda je tokrat tekla o skupnih kulturnih projektih istrskih občin. So tovrstne ideje o sodelovanju realne ali gre za utopijo?

KOPER > Ideja za tokratni pogovorni večer z naslovom Skupni kulturni projekti istrskih občin: realnost, vizija ali utopija? se je zaiskrila na sedmi Koprski agori, ko so navzoči izrazili potrebo po skupni razstavi istrskih likovnikov. Že tedaj so ugotovili, da pogrešajo skupno strategijo in načrt vseh štirih istrskih občin za izvedbo skupnih kulturnih projektov.

“Regija teh štirih občin obstaja. Je drugačna od drugih prostorov v Sloveniji. In ravno sinergija kulturnih ustvarjalcev, ki delujemo na tem območju, dela ta prostor drugačen,” je uvodoma dejala moderatorka in pobudnica Koprske agore, dr. Vesna Mikolič. “Vsi pa se zavedamo, da je najtežje povezovanje,” je še poudarila in pozvala navzoče k iskanju rešitve pri premagovanju te ovire.

Neva Zajc

novinarka

“V svojih majhnih občinah smo premajhni za velike korake. Vsi skupaj bi lahko občasno naredili kakšnega velikega in pomembnega, ob vsem tem pa podpirali drug drugega.”

V utopijo moramo verjeti

Prva je za mikrofon poprijela upokojena kulturna novinarka, mati Primorskega poletnega festivala in koprska častna občanka Neva Zajc, ki je nemudoma analizirala osrednjo temo večera. Realnost živimo, je dejala. Poudarila pa je pomen utopije. “Brez utopije ne bomo prišli popolnoma nikamor,” meni.

Zagato zaznava v iskanju skupne vizije. “V svojih majhnih občinah smo premajhni za velike korake. Vsi skupaj bi lahko občasno naredili kakšnega velikega in pomembnega, ob vsem tem pa podpirali drug drugega. Žal pa se premalo pogovarjamo,” je še povedala Zajc. Spomnila je tudi na skupno kulturno strategijo Kultura.PIKA, ki bi morala biti sestavni del kandidature istrskih občin za EPK, a so jo piranski občinski svetniki tik pred oddajo prijave zavrnili. “Iskreno mi je žal, da danes nismo pred kakšno otvoritvijo,” je še dejala.

Največja težava je v partikularnih interesih

Še manj optimističen pa je bil predsednik Kulturno izobraževalnega društva PINA Borut Jerman, ki je pri pripravi strategije Kultura.PIKA sodeloval od vsega začetka. “Iz neke realnosti smo kmalu začeli graditi vizijo, ta se je razvila v utopijo, ki je bila tako močna, da je gnala projekt naprej. Kmalu pa smo treščili na realna tla,” se spominja Jerman. Po njegovem je največja težava v partikularnih interesih “bodisi posameznikov bodisi institucij.”

Obregnil se je tudi ob pregovorno istrsko odprtost. “Smo daleč od tega, da bi bili sposobni sodelovati. Kulturni sektor v naši 'regiji' je že zdavnaj zamrl, zaspal na lovorikah. Zastarale so ideje in zastarali so ljudje, ki ga oblikujejo,” je kritičen Jerman. “Umetnost in kultura sta sposobni refleksije in predrugačenja misli. Na to pozabljamo. V sodobnem svetu tega ne smemo početi samo skozi pesmi, slikanje ali glasbo. Razmišljati moramo o evoluciji družbe,” je še dodal.

Istra ne potrebuje strategije, temveč izvedbo

Istrsko kandidaturo za EPK je z Jermanom pripravljala Martina Gamboz, producentka Primorskega poletnega festivala. “Rezultat procesa prijave je bila knjiga Val sprememb, ki je bila z naslovom zelo preroška. Figo!” je spomnila na leto 2020. “Figo nam je uspelo. Energija, ki smo jo začutili, morda res ni bila institucionalna, bila je mladinska, drugačna, deloma tudi tuja, ... A v tistem trenutku je porodila zamisel, da bi nekaj iz tega ustvarili. Toda kmalu je prišla realnost,” je povedala.

Vesela je, da je zmaga romala v neposredno bližino slovenske Istre, toda obenem meni, da imajo v “regiji” dovolj načrtov za izvedbo sodelovanj, kot je npr. PIKA. “Ne potrebujemo dodatnih strategij. Potrebujemo izvedbo,” je poudarila.

Jermanovega pesimizma pa ne deli vodja urada za družbene dejavnosti na Občini Piran Matej Knep. “Ni nujno, da moč kulture za spreminjanje družbe prihaja iz nekih institucij, temveč tudi iz same kulturne sfere. Ravno ti poskusi sodelovanja, ki jih morda vidimo kot neuspešne, so sprožili razmisleke, ki lahko dolgoročno privedejo do sprememb,” meni.

Prijava na EPK kot dramilo

S tem, da je kulturna sfera v slovenski Istri nekoliko zaspala, z Jermanom soglaša svetovalka koprskega župana za kulturo Vesna Pajić. “Prijavo dojemam kot veliko dramilo. Da morda razvoj politik in občinstev ne more sloneti na tem, da avtobus iz Kopra pripelje občinstvo na gledališko predstavo v Piran.”

Dodala je, da telo Kultura.PIKA sicer obstaja, se pa ni sestalo že približno eno leto, saj so, kot pravi, zapadli v neko melanholijo. “Smo slovenski unikum. Imamo oblikovano strategijo na področju kulture. Smo skupnost štirih občin, ki želi skupaj razvijati stvari naprej. Strategija pa v piranski občini ni bila dana niti na glasovanje,” je poudarila.

Prepričana je, da programi, kot so Primorski poletni festival, Kocjančičeva nagrada, Forma viva ... presegajo sposobnosti ene same občine. “Vseeno so to stvari, ki so prisotne že dolgo. Toda časi se spreminjajo. Potrebujemo nove programe. Kaj pa počnemo, da bi pritegnili novo publiko?” se še sprašuje Pajić. “Ne, EPK ni bil polom. Bil je dramilo. Ne tolčimo se po prsih in ne hvalimo se, kako smo drugačni, odprti in večkulturni. Pokažimo to! Ne ustavimo se pri pismu, ki ga podpiše deset direktorjev, ki ne vedo, kaj so podpisali.”

---