Brutalno iskren dokumentarni film Gram srca Jana Cvitkoviča gledalca popelje neposredno v srce mračnega sveta odvisnosti

“Res nisem pričakoval, da bo dokumentarni film o tako 'obrobni' temi polnil kinodvorane. Hvala Izola, hvala Kino Odeon, za tako številen obisk in strastno debato po projekciji,” je bil minulo sredo hvaležen Jan Cvitkovič, režiser dokumentarnega filma Gram srca, ki brutalno iskreno na stežaj odpira vrata v svet odvisnosti. Nič drugače ni bilo na projekcijah filma v Idriji in Sežani, in upamo si trditi, da ne bo drugače niti danes v Cvitkovičevem rojstnem Tolminu.

Gram srca je dokumentarec, ki gledalca zadene naravnost v srce. Za nekatere je preveč brutalno iskren, da sredi filma zapustijo dvorano, nekateri po projekciji obsedijo s solznimi očmi ... Prav vseh pa se film dotakne, tako ali drugače. Ustvarjalci dokumentarnega filma Gram srca so namreč brez v naprej napisanega scenarija vstopili v svet odvisnosti in na ulicah Ljubljane spremljali odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog: izguba doma, razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem ... Svet, pred katerim si marsikdo raje zatiska oči, saj mu je že pogled na odvisnika neznosen ... A vendarle obstaja.

Pomanjkanje topline in ljubezni v otroštvu

“Tudi meni je bilo včasih zelo neprijetno ob pogledu na odvisnike,” priznava Jan Cvitkovič. “Sprva sploh nisem bil navdušen, ko so me povabili, da bi režiral dokumentarni film o narkomanih. Zdelo se mi je, da sem se teh stvari v življenju nagledal,” še dodaja. Prijatelj, pravnik Gorazd Trpin, ga je povezal s producentom Boštjanom Brezovnikom, ta pa z Aleksandrom Petricem - Sandijem, direktorjem fotografije. “Na koncu sta me prepričala njihova zavzetost in strast do projekta. S Sandijem sva lani poleti vzela kamero in šla na teren. Vedel je, kje so 'punkti', za njim je navsezadnje kar precej let let 'hard-core' ulice, tudi sam je bil džanki.”

“Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupno eno - pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilat. Z nobenim gramom.”

Jan Cvitkovič

režiser

Začela sta s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere večje število narkomanov in džankijev. “Narkoman in džanki ni eno in isto, to so me poučili oni sami. Narkoman je uživalec droge, ki relativno ali pa celo povsem normalno funkcionira v družbi. Ima službo, stanovanje, itd. Džanki je tisti, ki je (samo)izločen. Živi na cesti. Preživlja se, kot se pač zna in zmore. Iz dneva v dan, iz ure v uro. Načinov preživetja je več, tu jih ne bom našteval.”

K njim sta prihajala iz dneva v dan. Kmalu se jima je pridružil še Brezovnik. “Počasi sem spoznaval te like in počasi so nam začeli zaupati. Počasi jih je kamera nehala motiti. Spoznal sem gosposke narkomane, kriminalce, genijalce, mlade nosečnice, bivše športnike, mladoletne dilerje, žalostne pesnike, javne osebnosti … Skoraj vsem je bilo skupno eno - pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Luknja, ki jo poskušajo zafilat. In jo filajo in filajo in filajo, a se nikakor ne pusti zafilat. Z nobenim gramom,” pravi Cvitkovič.

Prihodnje projekcije

Film Gram srca si lahko ogledate danes ob 20. uri v Galeriji SDK v Tolminu, v ponedeljek, 2. decembra, ob 19. uri v Kinogledališču v Tolminu, 7. decembra v Ljubljani (dvorana Tabor), 18. decembra pa bo film ponovno v Izoli. Vsem projekcijam bo sledil pogovor v živo z Janom Cvitkovičem.

Boleče iskrene izpovedi

“S Tržnice smo se počasi razlezli po mestu - po parkih in ulicah, v narkomanska stanovanja, kjer sem videl, česar prej nisem, v zloglasno Hišo, kjer so trije 'štuki' pogrnjeni z debelo preprogo iz igel, in kjer se ponoči dogajajo stvari, o katerih ne morem govoriti. Videl sem zelo grobe stvari. Videl pa sem tudi veliko lepote. Zelo veliko. Počasi sem se na te ljudi navadil. In jih celo vzljubil. Zaznali so, da ne iščemo senzacije in da ne obsojamo. Zaznali so, da nas zanimajo oni. Ljudje. Potem so se začeli odpirati. Drug za drugim.” Cvitkovič jim je postavil preprosto vprašanje: Kakšen je tvoj prvi spomin iz otroštva? In našel ključ do njihovih src. “Ko so začeli govoriti, sem pri večini začutil, da so zelo dolgo čakali, da bi povedali vse. Nekateri najbrž vse življenje. In pri tem so bili boleče iskreni.”

Najbolj se ga je dotaknila zgodba, ki pa je ni v filmu: zgodba o družini s tremi majhnimi otroki, kjer sta oba - mama in oče - narkomana. “Tega enostavno nisem mogel dati v film.” Pretreslo ga je tudi, ko je eden od protagonistov, Marko, med snemanjem dokumentarca umrl, in ko je zaradi “overdosa” med snemanjem skoraj umrla tudi Maja ... “Zgodila se mi je ena taka zelo odbita stvar: te ljudi, ki bi se jim prej najraje izognil na cesti, sem med snemanjem filma vzljubil. Ne gnusijo se mi več. In to je ena taka moja intimna zmaga, dosežek, ki ga nisem pričakoval,” je med pogovorom po projekciji filma v Izoli, ki ga je vodil Erik Toth iz izolskega Centra za kulturo, šport in prireditve, povedal Cvitkovič.

Po nekaterih ocenah si skoraj enajst milijonov ljudi po vsem svetu injicira droge. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je vsako leto približno pol milijona smrti povezanih z uporabo drog. Letno zaradi posledic uporabe drog umre približno 350.000 moških in 150.000 žensk.

Džankije je predstavil kot ljudi

Kot je poudaril, ga je pri snemanju filma, ki je nastal v produkciji Inštituta za lokalno samoupravo Maribor, zanimalo predvsem, ali v tem grdem svetu odvisnosti obstaja neke vrste lepota. “In mislim, da smo jo skupaj z njimi našli. Naj ne zveni narcistično, ampak mislim, da sem te narkomane, te 'džankse', predstavil kot ljudi,” je dejal. Med snemanjem dokumentarca je prišel do spoznanja, da “terminalen problem z drogo, ki ga je zelo težko rešiti, imajo samo ljudje, ki so v zgodnjem otroštvu utrpeli pomanjkanje topline in ljubezni. Tisti, ki so imeli ljubečo družino, imajo zelo velike možnosti, da se izvijejo iz odvisnosti in se po 'eskperimentiranju' vrnejo na normalno pot, ostali pa žal ne.” Na vprašanje gledalke, kaj lahko naredimo, da bi preprečili takšne zgodbe, pa je Cvitkovič dejal: “Samo eno: če imate otroke, jih imejte radi. In to tako, da oni to začutijo.”

Pohvale kar dežujejo

Film Gram srca ni bil sprejet v tekmovalni program letošnjega Festivala slovenskega filma, ki je potekal konec oktobra v Portorožu, čeprav bi si - sodeč po odzivu gledalcev - to nedvomno zaslužil.

“Globoko ganljiv dokumentarec, ki surovo in iskreno prikaže težo odvisnosti. Še posebej te zadene, če si sam kdaj občutil to resničnost v družini - pomaga razumeti, sočutiti in videti človeka za odvisnostjo.” “Dokumentarec Gram srca je odličen, podžge te k razmišljanju in sprejemanju tudi takih ljudi, ki živijo na robu kroga, čeprav se jih bojimo.” “Ta realec (realni dokumentarec, op. a.) bi bilo treba pokazati-predstaviti tudi tretji triadi OŠ s starši v paketu. Ker tisti, ki tega sveta še ni videl in še vedno misli, da je trava 'tista', mu bo po realcu odprlo čisto drugi svet.”

To je le nekaj odzivov, ki so jih na facebook profil Jana Cvitkoviča zapisali gledalci filma. Med njima sta bila tudi Ksenija Benedetti in Boris Cavazza. “Presunljivo je strašno preblaga beseda. Kakšni globoki detajli, teksti, muzika, fotografija. Vse naju boli od tvojega filma. Nekatere od njih sva srečevala na Kongresnem trgu, ko sva še tam stanovala. Hvala ti za še en presežek.” Mike Downey, predsednik Evropske filmske akademije, filmski producent in pisatelj, pa je Cvitkoviču poslal naslednji zapis: “Tvoj film je prava dragocenost. Tako lepo narejen in z velikim občutkom ter skrbnostjo do teh ranljivih 'otrok'. Uspel si nam pokazati njihove duše, ne da bi jih sodil, in nam vsem omogočil vpogled v to grozno bolezen. Moram priznati, da se nisem prav veselil ogleda, a ti si me prijel za roko in me prijazno popeljal v srce teh posameznih tragedij. Film je poln upanja in obupa, a na koncu je navdihujoč in oster ter prijazen vpogled v te ljudi, katerih um je močno trpel. Hvala za ta dar. Res je izjemno človeški portret teh duš.”

---