Močan ženski lik, ki navdihuje

Na znanstvenofantastično literaturo pripadniki nekaterih literarnih in kulturnih krogov nemalokrat pogledajo z viška, češ, da gre za manj resno, intelektualno manjvredno literaturo. K sreči ta razmišljanja počasi puhtijo v zrak. Znanstvena fantastika je z leti pridobila na ugledu in se uveljavila kot legitimna literarna oblika. Avtorji in avtorice kot je Vrtojbenka Jana Korečič dokazujejo, da ima ta žanr edinstveno moč, ki širi meje naše domišljije in nas spodbudi k razmišljanju o neznanem.

Jana Korečič je avtorica enega najnovejših slovenskih mladinskih domišljijskih romanov - Neon. Na svet je privekala leta 1977 v Vrtojbi. Po končani Ekonomski srednji šoli v Novi Gorici se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomirala iz italijanistike in sociologije. Svojo prvo knjigo je napisala že v srednji šoli, do sedaj pa je na knjižnih policah mesto našlo pet njenih knjig. Tu so že Gospodična Špinačka (ki je doživela tudi svojo odrsko uprizoritev),Doktor Začetek, Hiša strahov, Dragonuša, Ledeni Božič in Neon. Prav slednjega predstavljamo v tokratni Knjižni polici.

Neon pripoveduje zgodbo o neustrašnem dekletu, Elli, ki se odpravi na potovanje v novo dimenzijo in paralelne svetove. Zaradi zasnove zgodbe roman nekoliko spominja na Svetove izbireFranka Beddorja - nekakšno alternativno različico zgodbe o Alici v čudežni deželi - še bolj pa na trilogijo Njegova temna tvarPhillipa Pullmana.

Zanimivo je, da je Jana Korečič v ospredje postavila ravno Ello, ki jo že v prvem poglavju spoznamo kot neustrašno in na trenutke grobo dekle, ki jo odlikujeta zvestoba prijateljem in izrazita empatija do šibkejših. Feminizem se je v zadnjih desetletjih močno prepletel s znanstvenofantastično literaturo, saj so avtorji in avtorice izkoristili to žanrsko obliko za raziskovanje spolnih vprašanj, enakosti spolov in družbenih konstrukcij. Tako kot v mnogih drugih znanstvenofantastičnih romanih se tudi v Neonu pojavlja preobrat tradicionalnih spolnih vlog. Namesto da bi ženske igrale pasivno vlogo, so prikazane kot močne, samostojne in vodilne osebnosti. V znanstveni fantastiki lahko najdemo številne ženske like, kot je Ella. Tiste neustrašne, inteligentne in močne. Ti liki postanejo vzorniki za bralke in bralce ter razbijajo stereotipe. Primer tega je Igra prestolovGeorgea R. R. Martina, kjer se pojavljajo številni močni ženski liki, ki prevzemajo vodilne vloge v politiki in bojevanju.

Jana Korečič z Neonom dokazuje, da ZF žanr širi meje naše domišljije in nas spodbuja k razmišljanju o svetu, ki ga še nismo spoznali. Foto: Vladimir Hmeljak

“Mama mi je povedala, da jo Ella spominja name v otroških letih,” v smehu pove Jana Korečič. “Želela sem ustvariti junakinjo, ki jo bodo začutile tako punce kot fantje. Predstaviti sem hotela žensko plat, ki je v zgodnjih letih nepredvidljiva, in hkrati poudariti pozitivne gradnike. V Ellinem primeru je to prijateljstvo,” še dodaja.

Mladi si želijo sanjati

Kot pravi, je glavni “krivec” za nastanek Neona - ki bo kmalu dobil še dve nadaljevanji - njen sin. “Ko je bil mlajši, me je prosil, naj mu napišem pravljico, kar sem z veseljem storila. Ko je zrasel v strastnega bralca, me je prosil, naj mu v knjižnici vzamem kak dober fantazijski roman. Poudaril je le, naj ta ne bo slovenski. Ko sem ga vprašala zakaj, je odgovoril, da so slovenski romani 'ena sama depra',” še pove avtorica. Kot pravi, je po pogovoru s sinom sprejela izziv in se odločila napisati mladinski fantazijski roman. Nastal je Neon. “Hotela sem ciklično zgodbo z dobro strukturo. Tu sem se naslonila na Jospeha Campbella in njegovega Junaka tisočerih obrazov. Prvo leto sem se zgolj učila in se pripravljala na pisanje, v drugem letu pa vse spravila na papir. Želela sem, da bralec ob branju res doživi katarzo,” doda nasmejana in zelo zgovorna Primorska.

Pohvali se tudi kot strastna ljubiteljica znanstvenofantastične in fantazijske literature. “Fantazijo potrebujemo, da lahko sploh obstajamo. Edini na tem svetu smo, ki lahko sanjamo in fantaziramo,” brez sramu pove in poudari, da je fantazijske žanre vzela za svoje in jih bo vselej na vse pretege branila. Zaupa nam še, da bere tisto, kar bere njen sin. “Od znamenitega Harryja Potterja naprej,” se pošali. Spomni se tudi trenutka, ko sta s sinom zaključila celotno Potterjevo sago in zaprepadena obstala v zavedanju, da se je zgodba končala. V Neonu ji je uspelo združiti fantazijske elemente, ki so ji naravno blizu, z znanstvenofantastičnimi, ki se ji zdijo potrebni, saj, kot pravi, sami drvimo proti njim in bodo kmalu postali del naše realnosti. “Pri mladih bralcih je prisotna močna želja po fantaziji. Z njo lažje premostijo svoje tegobe. Realnost tako ali tako poznajo. Želijo si sanjati.”

---