Ni važno, od kod si, čigav si. Važno je, kam greš.

“Srečo ima, kdor svojega doma ne zapusti zato, ker ga mora, ampak zato, ker ga želi,” v svoji avtobiografski zgodbi pravi Saša Stanišić, nemški avtor bosanskih korenin. V svoji četrti knjigi Čigav si, ki jo sam imenuje “avtoportret s predniki”, raziskuje vprašanje svojega izvora in z neusmiljeno ostrino, obenem pa z neustavljivim humorjem opiše svojo izkušnjo begunstva in izseljenstva.

Saša Stanišić (1978) je moral leta 1992 še kot otrok s svojimi starši zapustiti Višegrad v rodni Bosni in pred vojno v Jugoslaviji pobegniti v Nemčijo. Tam se je v izredno kratkem času naučil nemškega jezika in z leti postal pisatelj. Pisatelj z dvojno identiteto - bosansko in nemško. Danes je zvezda nemške književnosti, avtor štirih kritiško priznanih romanov, ki so prevedeni v več tujih jezikov. Za svojo zadnjo knjigo Čigav si je leta 2019 prejel najvišje nemško literarno priznanje, nemško književno nagrado.

Izvor - konstrukt, ki zaznamuje našo identiteto

Zgodba, stkana iz osebnih izkušenj življenja begunca in izseljenca, je literarni kalejdoskop prizorov in razmišljanj, ki mestoma režejo do živega, obenem pa s prepoznavno ironijo in humorjem podajo distancirano kritiko vojne, politike, družbe.

Stanišić raziskuje vprašanje (svojega) izvora, tega konstrukta, ki v lastnih in tujih očeh tako celostno zaznamuje našo identiteto. “Potem pa sem na pokopališču v Oskoruši na vsakem drugem nagrobniku bral svoj priimek. In sem k vsemu, kar je imelo opraviti z vprašanjem o tem, čigav si, pripisal še več stvari, nepoznane sorodnike in poznane kraje. To, kar je ležalo v preteklosti v domnevno domačem Višegradu, in to, kar sem posrkal iz sprva tujega Heidelberga (...) Po obisku pokopališča me je čisto resno zaskrbelo, butasto in nepomembno, da sem prav jaz zadnji moški Stanišić. In da utegnem postati slepa ulica, če ne bom imel otrok. Začel sem se ukvarjati s tem, čigav sem, vendar tega dolgo nisem hotel priznati. Zdelo se mi je nazadnjaško, domala destruktivno, da bi govoril o tem, čigav sem jaz ali čigavi smo mi v nekem času, v katerem sta rod in kraj rojstva spet postala točki razločevanja, v času, ko se gradijo novi zidovi na mejah in ko iz že izsušenega močvirja drobitve državic spet vznikajo tako imenovani nacionalni interesi. V času, ko je izločevanje postalo politični program za volitve.”

Ko je treba začeti povsem znova

Tako je razmišljal med obiskom že precej dementne babice Kristine v Višegradu, na katero je bil zelo navezan. Ko je babica začela izgubljati svoje spomine, jih je on začel zbirati.

“Moja družina je razkropljena po vsem svetu. Skupaj z Jugoslavijo smo se razleteli in se ne znamo več sestaviti. To, kar bi rad povedal o tem, čigav sem, je povezano tudi s popolno ločenostjo, ki je leta in leta soodločala, kje sem: tako rekoč nikoli tam, kjer je moja družina.”

Kako težko je izseljencem v novi deželi, zgovorno povedo naslednje vrstice: “Če si doma z Balkana, če si begunec in ne znaš jezika, so v resnici to tvoje kvalifikacije in reference. Mama, diplomirana politologinja, je pristala v verigi pralnic. Pet let in pol je prijemala vroče brisače. Oče, diplomirani ekonomist, je končal na gradbišču.” Starša sta se bila v Nemčiji pripravljena oprijeti takorekoč kateregakoli dela, samo da bi preživela.

Stanišić je kritičen tudi do aktualnih razmer v družbi. “Naš postanek v Heidelbergu je bil mišljen kot kratkotrajen pobeg iz zelo resnične neresničnosti vojne. Če bi morali pobegniti danes, hočem reči, če bi bile razmere na mejah leta 1992 tudi tako restriktivne, kot so na zunanjih mejah Evropske unije danes, do Heidelberga nikoli ne bi prišli. Potovanje bi se končalo pred madžarsko bodečo žico,” opozori.

A čeprav je izkušnja begunstva naslikana z neusmiljeno ostrino, Stanišićeva pripoved presega preteklost in se zazira v prihodnost, z upanjem zase in za prihodnje generacije. “Ni važno, od kod si, čigav si. Važno je, kam greš.”

---