Od resnice k vinu

Knjižni prvenec Igorja Cvitkoviča je nastajal desetletja, tako nekako se da zaključiti iz njegovih besed v različnih intervjujih. Od otroštva dalje. Sicer logično, saj je zbirka kratkih zgodb nekakšen dnevniški zapis, se pravi popis resničnih in fikcijskih reči, ki so se avtorju zgodile ali odsanjale.

Zgodba se mora zgoditi, to je nesporno, in Igorju Cvitkoviču so se stvari dogajale v tako intenzivnih sunkih, da so skoraj morale dobiti ubeseditev. In to v žlahtni literarni obliki, z vrhunskim jezikovanjem, z izbranim besediščem in strašnimi poantami.

V knjigi je dvajset zgodb, če odmislimo prolog iz okrepčevalnice Napajalnik, ki v parih besedah izriše celotno podobo knjige. Tam izvemo, da gre v bistvu za diskrepanco, absurd in laž. Ta kratek kroki je bolj poveden, kot bi si kdo mislil, takole nekako se sklene: Italijani samo pojejo, v Ljubljani se živi samo na Igriški, slaba vest pa seka zaradi nepokošene trave - dežja je bilo več, kot bi si kosci želeli.

V kratkih povedih udarnega začetka je izrisan koncept celote. Pisec namreč preletava samega sebe, neprestano se fokusira z vseh strani, najraje od spodaj navzgor, in potem to briljantno brozgo plete v kito zgodbe. Včasih je kita več kot splet las, nemara sramnih, lahko je celo kompaktna kletvica z mnogimi sinonimi od kurca do kerlca, pogosto pa je samo refleksija na minulo življenje. Kita, ki se kiti z izrazno suverenostjo, ki ni mrtev kit na jadranski obali, ampak živ kitarski rif literarnega rock 'n' rolla z Jimijem Hendrixom v naročju.

Zgodba, ki useka do krvi

Začne se s fiktivnimi Kavčiči, zgledno družino, ki je živela nadstropje pod Cvitkoviči s konca zbirke. En tak razumen cirkular, sekular, motorka v knjigi. Kako kdo koga vidi in doživlja, kurosava sindrom, jaz sem videl tako, ti tako, bog pa po svoje ... Vse je relativno in vse slike so možne, no, resnica je pa vedno samo ena. Resnica je kanarček v kletki, frišna voda v njegovem jezercu in srečen gojitelj z ravno pravšnjo dozo alkohola v riti.

Torej, od fikcije k resnici, ali še dlje, od resnice k vinu. Zgodbam ni videti ne začetka ne konca. Vse se nekako v krčih vali iz avtorja, se mu rojeva, potem pa “tip”, Igor, zmore ves ta material nadvse lucidno umeriti, umiriti in izmeriti v štorijo, ki useka do krvi. Včasih dobesedno, saj je iz napisanega mogoče jasno razbrati, da dnevniška, se pravi izkustvena plat zgodb ni slučajna, drugič pade v globoki undergraund, potem cikne na nevtralen teren, na koncu pa je spet doma, pred svojim pragom, kjer čaka na obisk iz Ljubljane, ko bo rumeni mož, poosebljen kanarček iz kletke, spet zahteval tišino, red in pokornost. Zlati oče, merda di padre.

Vsebinsko smo tam nekje, v srčiki slovenske družine. Možakar je kanarinček, ki ga rad srka, preveč rad, mati je vrba žalujka, ki pa zmore vse obrniti otrokoma v prid in je hkrati trdna kot viharnik, čeprav jo vse skupaj počasi suši. Družina je družina, in če je družina, se moramo družiti, kakorkoli je to lahko boleče ali mučno. Klasika je v tem, da mati vztraja, oče ravno tako, potomstvo ga je pa najebalo. Če povzamemo iz zgodbe Cvitkoviči, se moramo odreči pojmom literatura in fikcija, kajti tu gre za najčistejši realizem. Pa spet tako utečen v okolju, da se mimogrede bere kot fikcija. En odlomek: “Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...”

Od resničnega k resničnemu je le streljaj

In ta blok je resničen, v tem bloku je zrasel tudi kultni film Kruh in mleko piščevega brata Jana Cvitkoviča, in ta blok sem sam lahko gledal s svojega balkona. Od tod do večne klasike, od resničnega k resničnemu je samo streljaj, en krepak bruh, bi rekel Igor Cvitkovič, kajti vse zgodbe so se že zdavnaj zgodile, vse se vrača, tudi kozlanje, in vse je res, prekleto res.

Seveda bi bilo zmotno sedaj knjigo brati samo kot izliv ranjene duše, nak, avtor je mojstrski pisec, ki realne travme presega z literarnimi vatli, jih nadgrajuje iz privatnega v splošno, se z največjo bravuroznostjo brez težav dvigne iz svojih gavg na raven opazovalca, ostroumnega kritika in poetičnega kreativca z občutkom za mood betule, utrip ulice, pijanosti in osebne (ne)sreče. To je pač vrhunska literatura, ne vem, kje je bil pisec do sedaj, ali pač ravno zato, vse se je očitno prekvasilo v najbolj žlahtno branje, ki me je doletelo zadnje čase, četudi v detajlih mučno, vsebinsko težko in krvavo.

Jah, svet je svetloba in tema in živi v pogonu zafrkantske besedne igrice “reč' luč, luč, ti dam ena pa buč” in v dimenzijah blokovskega bifeja, pobruhane ulice ter šminkerskih sanj, ki se itak končajo v blodnjah in travmah. Vsi liki niso znanci iz sosednjega bloka, bi pa seveda lahko bili, celo Merjasec Miro je lik, brez katerega bi bil svet siromašnejši, ker se je z lovcem Ivanom spoprijateljil do te mere, da skupaj nabirata želod. Da ne omenjam prave kriminalne štorije Videz vara, kjer se svet spet kaže kot uteha in laž, kot goljufija in prefriganost, evo, kot džungla na robu puščave, kjer vedno zmaga Zlatko, ki živi za kanarčke in sovraži otroke. Ja, svet je pester konfužjon in ne “zdrži očesnega kontakta”, seveda ne, zdrži pa pijančevanje, ki se bo jutri ponovilo, “surfanje na valovih alkohola”, v ozadju pa poštar Stanko pada v komo, ker ima za znositi preveč pokojnin.

---