Po Alminih stopinjah

“Pridite, greva na kratek sprehod!” Takšna je bila dobrodošlica za tiste, ki so obiskali Almo Karlin. In še preden se je gost zavedel, že je prehodil dvanajst kilometrov. Toliko približno je bilo do Celjske koče, kamor je pogosto zahajala - če se ni odpravila na kak bolj konkreten sprehod.

Tudi to med drugim zvemo ob branju knjige Alme M. Karlin Peš po domačih krajih, s katero nas je to poletje razveselila Celjska Mohorjeva družba. Pod izpiljeni prevod pohajkovanj (izvirno so pisana v nemškem jeziku) neustrašne svetovne popotnice je podpisana Jerneja Jezernik, izjemna prevajalka Alminih del in tudi sama pisateljica, zagotovo pa najbolj temeljita poznavalka Almine dediščine, njenih poti, navad, duše, skratka njenega življenja …

Romanja k cvetlicam

V zajetni knjigi so zbrani popotni dnevniki (1934-1936), ki so pred dobrima dvema letoma v pismu iz Gradca prispeli v Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani. So zelo berljivo in sočno branje, vsebujejo dragocene zgodovinske, etnološke, geografske in druge zanimive podatke o življenju na naših tleh pred skoraj devetimi desetletji. V njih Almo M. Karlin (1889-1950), svetovno popotnico, pisateljico, etnologinjo, antropologinjo, poliglotko, ljubiteljsko slikarko in še kaj, spoznavamo kot zagrizeno pohodnico v domačem okolju, saj se je na svoje potepe odpravljala v vseh letnih časih in vsakršnih vremenskih razmerah. Peturno pohajkovanje je zanjo pomenilo kratek sprehod, sedem ur hoje je bil pravi pohod, deset ur in več pa izvrsten pohodniški dosežek. Tega, da je tako temeljito prehodila tudi velik del svoje (naše) domovine, do izida te knjige nismo vedeli.

Almina spominska hiša

To poletje je vrata odprla tudi spominska hiša Alme M. Karlin na Pečovniku (na južnem obrobju Celja), ki jo upravlja Zavod Celeia. Njena predana skrbnica Jerneja Jezernik vas vsako soboto (do septembra) med 10. in 17. uro vabi tja na literarna vodenja.

Med drugim je bila izvrstna poznavalka rastlinja, še več, celo upodabljala ga je pogosto. Komaj je čakala, da je sneg skopnel, da se je odpravila “na prva romanja k cvetlicam”, dobro je vedela, kje najti prvi črni teloh, pasji zob, jetrnik, pljučnik …

Alma se nam razkriva kot vesela in zadovoljna - vsaj v prvem delu knjige (leto 1934). K temu so pripomogli uspehi njenih potopisov v tistem obdobju, zaradi česar je bila tedaj materialno dobro preskrbljena. Preseneti nas tudi s svojo srčnostjo in človeško toplino. “Sama imam steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva po mojem mnenju najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva, in zato sem bila pri mnogih ljudeh na glasu, da sem stvarna in hladnega srca,” piše o sebi. Toda že iz utrinka s prijateljico Ridi vidimo, da je bila zelo tenkočutna. Alma namreč piše, kako je ob vsakoletnem srečanju z njo najprej “posejala polje njene duše”, saj ni mogla gledati njenega trpljenja zaradi manjvrednostnih kompleksov, kajti prav Ridi je bila tista, ki je med ljudi nosila ogromno svetlobe, veselja, dobrote in še risala je čudovito.

“Sama imam steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva po mojem mnenju najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva, in zato sem bila pri mnogih ljudeh na glasu, da sem stvarna in hladnega srca.”

Alma M. Karlin

svetovna popotnica

Kot nočna posoda na kravji lobanji

Drugi del (leto 1935) je nekoliko bolj duhovno obarvan (zapisane misli naj bi imele globlji pomen, naj bi “služile človeštvu”), tretji (leto 1936) pa je v primerjavi s prvima dvema bolj pesimističen, saj se njeni literarni načrti niso izšli tako, kot je sprva kazalo.

Knjigo prežemajo Almina duhovitost, njena iskrivost, razgledanost in širina. To razberemo, ko opisuje poti do gradov in obiskuje graščake, dosega gorske vrhove in niza peripetije s poti. Srčno se nasmejimo ob njenih primerjavah, denimo: “… nosila je štajerski klobuk, ki ji je seveda pristajal kot nočna posoda kravji lobanji …”

Odlikuje jo kritično opazovanje vsega okrog nje, med drugim beremo: “Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljenju.” Predvsem je tudi kritična do neprimernega vedenja posameznikov, denimo: “Zakaj ljudje na koncertu svojih vtisov ne morejo obdržati zase in jih s svojimi znanci ne delijo po končanem programu? Ali so njihovi možgani preveč gobasti, da bi jih lahko za pol ure zadržali v statusu quo?”

Alma je veliko svojih potepanj opravila v družbi s svojo sestro po duši, Theo, in s svojimi drugimi prijatelji ter obiskovalci, seveda pa brez psa, njenega zvestega sopotnika, ni šlo (najljubši ji je bil Blacky, Črnuhec). Kako se je zanj odločila? “… Moška pred mano, ki sta kuhala mulo, sta me precej okrepila v mojem prepričanju, naj si za stalnega spremljevalca izberem štiri- in ne dvonožca, kar sem v naslednjem letu tudi storila in tega nikoli obžalovala. Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik.”

Najljubše zatočišče

Narava, zlasti tišina v njej, je bila zmeraj Almino najljubše zatočišče. In zdi se, da tako čedalje bolj čuti tudi Jerneja Jezernik, ki jo je prav odkritje teh Alminih dnevnikov (in prevajanje ter urejanje) spodbudilo, da se je tudi sama odpravila že po mnogih v knjigi opisanih poteh. Morda poti po domačih krajih pritegnejo tudi vas, morda se nanje podate celo s knjigo v nahrbtniku. Hoja in literatura gresta namreč zelo z roko v roki.

---