Vladimir in Volodimir si želita miru

Še pomnite, tovariši, ko smo lani še nosili kratke rokave in se hladili pod klimo? Prav v tistih časih je luč sveta ugledala pravljica Marka Štrkalja s pomenljivim naslovom Vladimir in Volodimir na otoku Sladoled. Pomenljiv pa ni samo naslov, temveč tudi vsebina.

Odpri galerijo

Marko Štrkalj doslej ni bil znan kot literat oziroma njegove prisotnosti ni bilo zaznati v umetniških krogih. Nekdanji vaterpolist, zaposlen na koprski Marjetici, kjer trenutno skrbi za vodenje mestnega pokopališča, in predsednik krajevne skupnosti Semedela se je svojo umetniško, celo pravljičarsko žilico v lanskem letu odločil preliti na papir.

Štrkalj je izrazito ljudski in srčen človek, pričajo njegovi bližnji prijatelji. Prav ti dve lastnosti se najbolj odražata v pravljici Vladimir in Volodimir na otoku Sladoled, ki pripoveduje zgodbo ribiča in sadjarja na samotnem otoku. Volodimir in Vladimir sta prijatelja, ki se ob neki priložnosti spreta iz čisto banalnega razloga - čigavo ime je bolj “pravilno”. Spor pripeljeta do točke, ko zaradi banalnosti pomre večje število rib, z otoka pobegnejo ptice in tudi prebivalci. V kreg nato poseže vesoljsko bitje z imenom Momo Burkis, ki trpljenje in stisko nedolžnih, hočeš - nočeš vpletenih (v nekem drugem svetu bi jim rekli kar 'civilisti') preslika v njuno zavest, da se na koncu zavesta svoje sebičnosti, si sežeta v roko in priznata: “Obe imeni sta pravilni. Samo, da je mir.”

Iskanje konfucijanske harmonije?

Štrkaljevo slikanico lahko beremo na več ravneh. Že imeni protagonistov nam sicer predočita aktualno dogajanje v Evropi, nadaljevanje zgodbe pa razsežnost, ki jo lahko dosežejo nesmiselni spori. Sam naslov pa bi še pridobil na pomenljivosti, če (ali ko) se bi (ali bo) pravljico prevedlo v angleški jezik. Ime otoka Sladoled se v angleščino prevaja kot 'ice cream', kar je homofon za angleško izgovorjavo glagola 'kričim' ('I scream').

Za hip se dotaknimo še lika vesoljčka Moma Burkisa, ki ga avtorica spremne besede Marjetka Krapež pojmuje kot “utelešenje prasile, ki pomaga ljudem, da najdejo smisel življenja v ljubezni, v nesebični skrbi za bližnjega in naravo, da najdejo pot iz pekla sebičnosti v raj srčnega sprejemanja življenja.” V tem delu lahko pri Štrkalju zaznamo spogledovanje z azijskimi filozofskimi nazori, konkretno s konfucijansko težnjo po vzpostavitvi splošne družbene harmonije, ki lahko zavlada samo s pomočjo človekove morale.

Pomenljivi pa nista samo imeni naslovnih junakov, temveč tudi obiskovalke otoka, na neki način celo netilke spora med protagonistoma, Erike. Prav to ime namreč odmeva v eni najbolj priljubljenih nacističnih koračnic.

Štrkalj tako s svojo slikanico otrokom približa svet, kjer divjajo vojne, naravne katastrofe, nesmiselni spori in egoizem. Slikanica, ki jo je ilustriral priznani ilustrator in grafični oblikovalec Gregor Goršič - podpisuje se tudi pod slikanici Mojiceje PodgoršekO dečku, ki je posvojil motor in Nosne mucke napadajo! - je tako primerna za starše in njihove mlajše otroke, je pa ob branju z otrokom priporočljiva zvrhana mera razumevanja sveta, ki nas obkroža, predvsem pa empatije.

---