Nič marsikdaj postane mnogo

Ko ambiciozen in vedoželjen študent zaključi svoj študij na Akademiji za gledališče, si želi dobrih igralskih priložnosti - in to takoj. Natančno ve, kaj si želi in kaj potrebuje. Zaveda se, da bo morda za priložnost treba nekoliko čakati, a ko bo ta prišla, bo uresničitev njegovih natančno izdelanih načrtov prinesla zadoščenje in uspeh.

Tak študent sem bila leta 2015 tudi sama. Sveže diplomirana in vpisana na magisterij sem vkorakala v profesionalne gledališke vode in kazalo je, da se bodo moji natančno izdelani načrti uresničili - in to takoj.

Ponudili so mi, da bi odigrala vlogo Cathy v komornem broadwayskem muzikalu Zadnjih pet let. Zagrabila sem jo vzneseno in navdušeno ter se šest mesecev intenzivno pripravljala na uvodno vajo, na kateri bi lahko songe odpela tudi “rikverc”, a namesto tega sem kmalu dobila novico, ki mi je spodnesla tla pod nogami: projekta sploh ne moremo začeti! Zataknilo se je pri avtorskih pravicah. Režiser je ponudil nov material, ki se je več let skrival v njegovem predalu. Po šestih mesecih newyorškega sanjarjenja sem pristala trdno na domači grudi: postavili bomo komorno verzijo Grumovega Dogodka v mestu Gogi. Na ta preobrat nisem bila pripravljena, vanj je bilo treba preprosto skočiti - in to na glavo in takoj. In sem. Pustila sem svoje načrte, želje, sanje in se posvetila temu, kar mi je gledališče ponudilo. In bila obilno nagrajena z bogatim, ustvarjalnim procesom, polnim uvidov in presenečenj, z odkrivanjem svojih moči in šibkosti, s povezovanjem z meni ljubimi ustvarjalci in nenazadnje s konkretno nagrado, nagrado za najboljšo mlado igralko na festivalu Borštnikovo srečanje, ki ji je sledila še večja nagrada: povabilo, da se pridružim igralskemu ansamblu SNG Nova Gorica.

S takimi štorijami mi je gledališče prekrižalo načrte še neštetokrat, a velikokrat se je izteklo v zelo lepo zgodbo: Peter Kušter ali Barufe, na primer. Pa tudi Zadnjih pet let. Ja, prav tistih Zadnjih pet let, ki sem jih po petih letih vendarle dočakala.

Dolga leta po zaključenem študiju še vedno skrbno izdelujem načrte in si domišljam, da mi bo le uresničitev le-teh prinesla zadoščenje in uspeh. A potem se zgodi gledališče: potegne me v svoj vrtinec nepredvidljivosti in čarobnosti, ustvarjalnosti in izzivov, kaotičnega tempa in mnogo hrupa za nič. A ta nič marsikdaj postane mnogo. Če sem le pripravljena pustiti svoja pričakovanja in preprosto skočiti na glavo (in to takoj!). In preprosto verjeti, da se vse, prav vse, zgodi ali ne zgodi z razlogom in ob pravem času.

---