Niet, kultnemu statusu navkljub, ostajajo v bližini ljudi

Da se punk odlično znajde tudi na gledaliških odrskih deskah, je slovenska kultna skupina Niet dokazala že leta 2012 z albumom Rokovnjači, ki so ga tedaj pripravili za istoimensko gledališko predstavo, nastalo v koprodukciji SNG Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj. Niet so se zdaj po 13 letih vrnili na gledališke odre, a tokrat skoraj popolnoma razelektreni. Akustična turneja, v sklopu katere so se v ponedeljek ustavili v Kosovelovem domu, namreč nosi naslov V bližini ljudi.

SEŽANA > Nekaj minut po 20. uri so v skoraj razprodanem Kosovelovem domu ugasnile luči in z odra je zazvenela Balada o obešencih. Ob zvokih ene najtemačnejših skladb skupine Niet so na oder prikorakali pianist Blaž Avsenik, članice godalnega kvarteta Vijolice Polona Češarek Puklavec, Andreja Jamšek, Ana Šimec in Marjetka Cvetek, nato basist Janez Brezigar, bobnar Tomaž Bergant - Breht, kitarista Robert Likar in Igor Dernovšek, nazadnje pa še markantni vokalist Borut Marolt.

Uvodna skladba V bližini ljudi z istoimenskega albuma je že takoj na začetku nakazala, kakšen koncert lahko občinstvo pričakuje. Aranžmaji, ki jih je za godalni kvartet priredil Matija Krečič (Momento Cigano, Magnifico, ...), so skladbam vdihnili novo dimenzijo, ki je kljub akustični preobleki ohranila njihovo prvinsko energijo. Prav to je dokaz, da se punk lahko znajde v najrazličnejših okoljih, od temačnih klubov do gledaliških odrov, ne da bi pri tem izgubil svojo moč in sporočilnost.

Kosovel v Kosovelovem domu

“Dober večer, mi smo Niet,” je mrtvo hladno, takoj po uvodni skladbi dejal Marolt. Akustičnim preoblekam in gledališkemu odru navkljub Niet ostajajo zvesti sami sebi. Med pesmimi ni suhoparnega dolgovezenja in slovenceljskega duhovičenja. Preprosto, ljudsko in neposredno.

Sledili sta še znameniti Perspektive in Sam, nakar je napočil čas za Tvoje oči, priredbo Kosovelove pesmi Umiranje, ki jo je leta 1988 posnel preminuli vokalist Primož Habič. Spomnimo, Habič je leta 1991 umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Tvoje oči pa je bila ena izmed zadnjih skladb, ki jih je posnel z Nieti.

Da sedečega občinstva ne bi preveč zasrbele pete, so Niet postregli z balado Bil je maj, nadaljevali s pop-punkovskima Rad imam dež in Dekle iz zamreženega okna ter kultnima Melanholija in Depresija.

No, popolnoma brez šal ni šlo. Marolt si je privoščil nekaj ciničnih pripomb na račun dekadentnih besedil, ki povečini prihajajo izpod rok ustanovnega člana Igorja Dernovška. Te so med občinstvom izzvale tudi nekaj smeha. “Včasih smo imeli zamorjene komade. Danes ... danes pa ni nič drugače,” je povedal Marolt in, kot se za punk bend spodobi, svoje izjave podkrepil z nekaj sočnimi besedami, za katere se v uredništvu še odločamo, če so primerne za časopis.

Skladbam Škrati in gosenice in Ogledalo je sledilo še nekaj “norčevanja” iz Dernovška, češ, da vidi v prihodnost. “Igor je že pred leti vedel, da bomo pri nas nekoč ujeli dva ruska 'špijuna',” je Marolt uvedel legendarno Ruski vohun. Prav pri tej skladbi je občinstvu prekipelo. Sedenja je bilo dovolj. Pričel se je nietovski žur, kot se spodobi. Pelo se je, plesalo in krililo z rokami, Niet pa so “odžgali” še Vidim rdeče, Ti in jaz in noč in večnost, Tema rjove skozi mesto, Lep dan za smrt, Molk, Ritem človeštva in Vijolice.

Primorci se ne predamo zlahka

Zdelo se je, da je to to za ta denar. Niet so se poslovili in odkorakali z odra. No, ne ravno vsi. Šov je ukradel prikupno zmedeni kitarist Robert Likar, ki je - kot je bilo videti - pozabil, da mora z odra in se kasneje zmagoslavno vrniti. Ko je naposled le ugotovil, da so ostali člani zapustili oder, je hitro stekel za njimi, a na odru pozabil svoje pivo. Tako je občinstvu kmalu postalo jasno, da Niet še niso rekli zadnje.

“Primorci se ne date kar tako, kajne?” je Marolt komentiral stoječe ovacije, ki so donele iz dvorane Kosovelovega doma. Glasbeniki so se posedli na svoje stolčke in zazvenela je čutna balada Beliprah, ki jo sicer izvajajo z žametno Severo Gjurin, a roko na srce, skladba tudi brez nje ohranja svojo čarobnost. Postregli so še z zamorjeno Strah in krik, zaključili pa - zdaj že tradicionalno - s skladbo Februar, ki jo je Dernovšek napisal ob svojem povratku s služenja vojaškega roka. “Kje je zdej moja prasica, kam ste šli vsi prjatli, sam sem v tej mokri travi,” je odmevalo z odra, dokler se bend ni tudi dokončno poslovil od sežanske publike.

Niet so postregli z akustičnim punkom, kot se šika. Prišli in odšli so brez velikega pompa, ki za bend takega kova ni zares potreben. Res pa je, da je ob tovrstni glasbi težko sedeti. To so opazili tudi Nieti in vse prisotne povabili v tržaško gledališče Miela, kjer bodo nastopili 25. aprila, a takrat v bolj naelektreni različici. “Malce bolj bomo ropotali,” obljublja Marolt.

---