Dostojnost kot politični program
Pričujoči tekst je posvečen vsem, ki v teh barbarskih časih vztrajajo pri vrednotah, kot so solidarnost, sočutje, človečnost, resnicoljubnost in dostojnost.
Gre za vse tiste, ki na laži odgovarjajo z dejstvi in ne pristajajo na to, da pri laganju (predvsem v politiki in javnem prostoru) obstajajo olajševalne okoliščine. Gre za tiste, ki s svojimi besedami in dejanji ne smetijo javnega prostora. Ki spoštujejo soljudi in se odzovejo vsakič, ko so nekomu brez moči, vpliva in javne vidnosti kratene pravice. Gre tudi za tiste, ki iz dneva v dan potrpežljivo varujejo skupnost, zavedajoč se, da je to edina varnostna mreža, ki nas bo zaščitila, ko bager političnega barbarstva začne mleti vse, kar mu stoji na poti.
Danes potrebujemo ljudi, ki imajo to sposobnost, da kot čipkarice pletejo vezi sočutja med nami. Sočutje, dostojnost in solidarnost so danes prvovrstna politična drža. So osebni politični program, ki nas varuje pred tem, da ostanemo sami, nemočni in utišani. Gre za stvari, ki jih ni lahko narediti. Verjetno je najlažje (na krajši rok) zamahniti z roko in reči: to ni moj problem. To se me ne tiče. Zgodovina nas uči, da politični barbari ne pristajajo na enostranska premirja. Vojna je njihovo naravno stanje. Vsakdo lahko kadarkoli postane sovražnik ali tujec. Mogoče se lahko navidezno izogneš politiki, politika pa te ne bo pustila pri miru.
Politika bi morala temeljiti na tem, da išče skupno dobro. Omogočiti bi morala, da vsakdo po svojih močeh sodeluje v javni razpravi. Da se ga sliši, posluša in poskuša razumeti. Namesto tega je javni prostor postal verbalno bojišče, kjer je praktično vse dovoljeno. Ljudi, ki se oglašajo v javni razpravi, se ne posluša in ne sliši, ampak se jih poskuša na najbolj brutalne načine utišati. Aktivira se plaz laži, diskreditacij in groženj.
Branje tovrstnih zapisov je resnično mučno in boleče. Kako se temu upreti? Kako s tem živeti? Kako po takšnih napadih sploh zbrati pogum za vnovično javno oglašanje? Za takšne primere obstaja dobro organizirana skupina pravičnežev (vigilantov), ki je kot “orožje” za boj proti spletnemu nasilju in diskreditacijam uporabila prijaznost. Gre za idejo enega človeka, ki je na omrežju Tiktok aktiviral armado že pol milijona sledilcev, ki se aktivirajo takrat, ko nekdo postane žrtev organiziranih mazaških napadov.
Kako zadeva deluje? Prijazna množica zasuje spletni profil napadene osebe s tisoči prijaznih sporočil. V večini primerov, ko se množica aktivira in s prijaznostjo trola profil napadene osebe, negativna sporočila prenehajo prihajati.
Prijaznost v tem primeru resnično deluje. Najprej pomaga napadeni osebi, da si povrne samozaupanje in ji vrne javni glas, napadalcem pa da vedeti, da je njihove ustrahovalne taktike mogoče ustaviti in razvodeniti s poplavo prijaznih sporočil. To so tehnike komunikacijske samopomoči, ki jih razvijajo spletne skupnosti.
Kakšno vlogo pa naj bi imeli mediji v času političnega barbarstva? Kako lahko mediji varujejo javni prostor razprave in posledično tudi demokracijo? Odgovor je zelo enostaven, zahteva pa veliko več načelnosti, poguma in vztrajnosti v praksi. Mediji morajo opravljati vlogo varovalke javne komunikacije. Teme, o katerih poročajo, morajo biti v javnem interesu. Uredniška politika je stvar novinarske skupnosti in pravil, ki jih morajo novinarji brezpogojno spoštovati. Politika s tem nima nič. Politika lahko sanja o urednikovanju, novinarska skupnost pa je tista, ki mora te sanje razbliniti.
Odnos med mediji in politiko je lakmus demokracije. Družbe, v katerih ni neodvisnih medijev in novinarjev, so družbe, v katerih prevladuje tišina. To so družbe, v katerih kraljujejo kimavci, všečni vladarjem, molčeča večina in majhna skupina tistih, ki so dovolj nori, da se upirajo. Še iz časov bivše države se spomnim vica, ki gre nekako takole.
Vprašanje poslušalca Radiu Erevan: “Ali je res, da je naš predsednik posnel oddajo 'Lahko noč, otroci'?” Odgovor Radia Erevan: “Načeloma da, vendar se oddaja ne imenuje 'Lahko noč, otroci', ampak 'Lahko noč, gospod predsednik', predvaja pa se vsakič, ko nagovori ljudstvo po televiziji, saj celotna država takoj trdno zaspi.” Jaz bi spremenila ta vic, ki bi se glasil takole. Vprašanje poslušalca Radiu Erevan: “Zakaj voditelj na televiziji ob koncu programa zaželi lahko noč predsedniku? Odgovor Radia Erevan: “Zato, ker je edini, ki gleda ta program.” •
