Grožnje z gnilim ozadjem in podlimi načrti
Osuplost in jezo je v zasebnem zdravstvu izzvala nedavna razsodba ustavnega sodišča. Odločilo je namreč, da del novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da sme koncesionar presežek prihodkov nad odhodki porabiti le za posodabljanje in plače zaposlenih, ni neskladen z ustavo. Nasprotno, to določilo pozitivno prispeva k dostopnosti zdravstvenih storitev. Zasebniki zdaj grozijo z vračanjem koncesij, in to kljub temu da je znano, da je sedanja vlada v pospešku priprave sprememb zakonodaje v korist zasebništva in pospešitve razpada javnega zdravstva.
Kaj torej vsebuje omenjeno določilo? Zakaj so ga koncesionarji, ki so pričakovali razsodbo v svoj prid, skušali izpodbijati? Ustavno sodišče je z večino glasov odločilo, da tretja poved drugega odstavka 3. člena zakona o zdravstveni dejavnosti ni v neskladju z ustavo. Ta člen določa, da koncesionar izvaja dejavnost nepridobitno, tako da presežek prihodkov nad odhodki porabi za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. Torej nameni dobiček za investicije, stroške usposabljanja in izpopolnjevanja in za plače zaposlenih ali tekoče stroške poslovanja. Poenostavljeno: dobička, ki nastane pri vsoti, ki jo dobi na podlagi koncesije za svoje delo za javno zdravstvo - zdravljenje bolnikov-zavarovancev ZZZS, za katere mu blagajna ZZZS nato to opravljeno delo plača iz javnega denarja, koncesionar ne sme zbasati v svoj žep. Ne sme si s tem dobičkom kupiti jahte, temveč ga mora porabiti le za izboljšave pogojev za delo in za plače pri njem zaposlenih zdravstvenih delavcev, ki koncesijsko dejavnost (zdravljenje pacientov) izvajajo.
Da bi jezo čim bolj dramatično izrazili, zdaj združenje zasebnih zdravnikov grozi z vračanjem koncesij. S tem grozi vsakič, ko mu kaj ni po godu in mu česa ne uspe izsiliti. Predsednica združenja Helena Mole pravi: “Če bo en sam zdravnik zaradi take odločitve zaključil delo kot koncesionar, bo to škoda za javni zdravstveni sistem, koristi zagotovo ne vidimo.” Obenem je pozabila povedati, kar se dobro ve: veliko koncesionarjev je zadovoljnih s pridobljeno koncesijo in z njo radi sodelujejo v javnem zdravstvenem sistemu. Že zato, ker pacientov, ki si storitev, zdravljenje, poseg in zahtevnejšo preiskavo lahko sami plačajo, pač ni kot listja in trave in slednji ne trkajo vsak dan na vrata njihovih ambulant. Za lastno plačo in plače pri njih zaposlenih ter za vse ostale stroške pa mora imeti zasebnik dovolj dela vsak dan in dan na dan.
Ve se tudi, kako delajo koncesionarji in kako javno zdravstvo. Naj omenimo le zahtevne specialistične operacije, po katerih je med drugim nujna nekajdnevna hospitalizacija pacienta - najprej v intenzivni negi, nato v običajni bolniški sobi. Pri koncesionarjih, ki imajo običajno najeto operacijsko dvorano z bolniško sobo za intenzivno nego (pri nas zasebnih klinik še ni) se pogosto celotno bivanje operiranega pacienta zoži na en dan v intenzivni negi, zatem ga dobesedno postavijo na cesto. Posledice, če se pojavijo (pogosto se), pa morata zdraviti in pacientu reševati življenje zatem javna bolnišnica in javno zdravstvo.
Znano je, kako drag in zahteven je oskrbni dan pacienta zaradi operacije in po njej. Ve se tudi, da ne le priporočen, temveč strokovno opredeljen čas bivanja v bolnišnici po operaciji ni zožen le na 24 ur. Kot je slišati, naj bi zdravstvena blagajna priznala in plačala koncesionarju za vsakega pacienta po posegu več kot en dan bivanja. Ni težko uganiti, da gre torej za velike zneske na račun bivanja pacienta pri koncesionarju in koliko takih njegovih krčitev (in zaradi njih dobička) pridobi koncesionar na leto, pri denimo, vsaj 100 opravljenih operacijah ...
Z molčečim strinjanjem s samoplačništvom in pripravljenostjo (do)plačevanja storitve iz lastnega žepa se že leta soočamo v zobozdravstvu. Vzrok so uradni ceniki zdravstvene blagajne, ki vztraja pri zastarelih materialih in načinu dela. Kar je za pacienta ne le manj prijazno, temveč pogosto manj kakovostno. Prav zato pacient soglaša z dražjo, kakovostnejšo storitvijo na račun lastne denarnice.
Se pa zadnja leta odloča vse več bolnikov za samoplačniški prvi pregled, ki ga nujno potrebujejo za zdravljenje pri specialistih, do katerih ne pridejo v razumnem času. Gre za posledico razmer, ki so jih brez večje zadrege pomagali ustvariti nekateri zdravniki - za čakalne vrste. Neznosno dolge čakalne vrste, ko je čakanje na prvi pregled nedopustno dolgo in škodi zdravju pacientov ter ga še dodatno slabša. Vrste pomagajo (naj bi pomagali) krajšati zasebniki s koncesijami z delom za javno zdravstvo, za kar jih plačuje javna zdravstvena blagajna. A znano je, da se potegujejo le za nekatere najboljše plačane storitve, za preostale pa sploh ne.
Kljub še dokaj dobro delujočemu javnemu zdravstvu se pri nas samoplačništvo v zdravstvu širi, saj se zanj po sili razmer odločajo tudi ljudje s skromnimi dohodki. Kar je cilj dela zdravstvene srenje in politike - ljudi pripraviti na samoplačništvo in zasebno zdravstvo. Seveda ob pravšnji vladajoči koaliciji in vladi, kot je sedanja vladajoča garnitura. Ta že pospešeno oblikuje zasebnemu zdravstvu naravnane spremembe zakonodaje, kar bo mirno in pridno požegnal tudi sedanji parlament.
Zato gre verjeti opozorilom nekaterih uglednih neodvisnih strokovnjakov, da delu zdravništva ni v interesu sodelovati pri učinkovitem skrajševanju čakalnih vrst. Že zato ne, ker veliko specialistov honorarno v prostem času dela pri koncesionarjih za dober honorar ali imajo sami urejene dodatne dejavnosti.
Ob takšnem razumevanju razmer imajo tudi zadnje grožnje o vračanju koncesij povsem drugačen obraz. Še toliko bolj, ker bosta sedanja vlada in parlamentarna večina, kakršna pač je, skušala kar najhitreje izpeljati vse tisto, kar že predhodni desni vladi ni uspelo: dokončno razgradnjo in sesutje javnega zdravstva in na teh, sicer realno bogatih ruševinah, ustoličenje ter razmah zasebnega zdravstva. Za bogate. Pozdravljena, Amerika? •
