Poletno gašenje požarov in posipanje s pepelom
Nogomet je brez dvoma najpomembnejša postranska stvar na svetu. O njem se resnično govori 24 ur na dan in 365 dni na leto. Kdor je mislil, da bomo po finalu ameriškega mundiala deležni dobrodošlega oddiha oziroma tehtnega razmisleka o tem, kje smo in kam gremo, je seveda živel v zmoti. Žoga se vrti naprej, pa ne le na igrišču. Nogomet je privlačen tudi zaradi polemičnih debat, ki jih sproža in vročega poletja 2026 v tem pogledu gotovo ne spremlja čas kislih kumaric.
Če se je prvi mož Mednarodne nogometne zveze (Fife) Gianni Infantino česa naučil v letu intenzivnega druženja z Donaldom Trumpom, je prilivanja olja na ogenj. Ameriški predsednik si sicer domišlja, da je edini, ki ima sposobnost gašenja svetovnih požarov, njegovi nasprotniki pa trdijo, da je prvovrstni piroman tudi v prenesenem pomenu. Da lahko z izjavami zažge splet, je že večkrat pokazal, pri čemer tisto, kar velja danes. bo jutri stara pesem, ki je ne bo več na vrhu svetovnih uspešnic oziroma brskalnih algoritmov.
Tako pač je, pri Trumpu smo se navadili, da so besede hitro pokvarljivo blago s kratkim rokom trajanja. Zlasti poleti. Kdo se še spomni, da je neposredno po svetovnem prvenstvu (SP) v nogometu dal vedeti, da bi lahko bil Infantino nadvse ustrezen kandidat za vodenje Organizacije združenih narodov. Svoj čas najpomembnejša mednarodna ustava, ki naj bi skrbela za svetovni red (in mir), ima že kar nekaj let status papirnatega tigra oziroma nemočnega opazovalca kaotičnih razmer v več delih sveta.
Trump seveda ne bi bil Trump, če ne bi na začetku leta ustanovil Odbora za mir po merilih ameriškega predsednika. Dober mesec prej pa je ob robu žreba SP iz rok Infantina prejel prvo Fifino nagrado za mir. Konec februarja je ob spodbudi Izraela sprožil ameriški napad na Iran. Recept je nova vojna za novo premirje oziroma nov mirovni proces. S tem bi lahko Trump podaljšal seznam vojnih žarišč, ki jih je pogasil. Težava je, da mimogrede razplamti nova, stara pa še vedno tlijo. Infantino pa velja za zvestega sledilca v tovrstnih praksah.
Potem ko je predsednik Fife s svojimi odločitvami pod Trumpovim botrstvom dodobra razburkal strasti že med samim mundialom, ki ga je označil za največji dogodek v zgodovini človeštva, se pri tem ni ustavil. Vedno je lahko še boljše in predvsem večje. Za Trumpu in Infantina ni nikoli preveč. Predvsem denarja. Pri tem je vse naprodaj in vse se da kupiti. Očitno le miru ne.
Ko je prišla v javnost novica, da namerava SP odpreti zasebnemu kapitalu oziroma vlagateljem, se je vsul plaz kritik, ki je zamajal tudi na videz absolutno vladavino Švicarja na vrhu Fife. In sploh ni nujno, da kdor prizna napako, se mu pol oprosti. Do zadnjega (ne)premišljenega predloga je edino pravo (notranjo) opozicijo predstavljala Evropska nogometna zveza (Uefa) z Aleksandrom Čeferinom na čelu. Z Infantinom sta zasedla najvplivnejša nogometna položaja domala hkrati, pred desetletjem, ko je domnevna korupcijska afera odnesla predhodnika.
Sepp Blatter in Michel Platini sta bila pred poldrugim letom še drugič oproščena obtožb o goljufiji, medtem pa sta se njuna naslednika že dodobra utrdila na položajih. Če se bo odločil za vnovično kandidaturo, bo marca prihodnje leto Čeferin gotovo deležen plebiscitarne podpore. Infantinova izvolitev pa ni več tako samoumevna, kot se je zdela pred dvema tednoma. Vprašanje je sicer, ali so lahko izrazi nezadovoljstva tako močni, da bi se lahko Švicarjev imperij podrl kot hišica iz kart, kar si želijo nekateri, nezadovoljni z velikopoteznimi načrti Infantina. Tudi in predvsem na stari celini, kjer so že prej nasprotovali (nesorazmerni) širitvi reprezentančnega mundiala, ki bi ga prirejali v krajših - dveletnih - intervalih tako kot tudi svetovno klubsko prvenstvo.
SP pač prinaša Fifi največ prihodkov, ki so bili v Ameriki rekordni. Uefa je vendarle bolj odvisna od klubov oziroma lige prvakov, ki je magnet za pokrovitelje. Klice upora bogatih revolucionarjev, ki so si omislili ekskluzivno superligo, je Čeferin zatrl v kali. Reformirana liga prvakov pa je še utrdila status najbolj donosnega produkta, ki ga je treba čuvati tako kot neposredne proizvajalce. Tudi zato Uefa poskuša priti naproti klubom in nogometašem s prilagoditvijo reprezentančnih oken. Potemtakem si ne želi vsakoletnega podaljšanja sezone s (klubskim) SP.
Navsezadnje od denarnega krogotoka v evropskih klubskih tekmovanja živi razširjena Uefina družina, vključno s klubi iz držav kot je Slovenija, ki si lahko le občasno obetajo kakšen preblisk v evropskih klubskih tekmovanjih, pri čemer nimajo marketinško privlačnih domačih prvenstev za večja tržišča. Ob tem Uefa še vedno ohranja pobudo tudi z evropskim prvenstvom in ligo narodov v reprezentančnih terminih. Fifi praktično ostale le SP kot paradni konj, na katerega je Infantino vztrajno povečeval stavo. Izguba bi lahko bila zato še toliko bolj boleča. Potem bi mu res ostali le še Združeni narodi. In Trump. Lahko bi bilo boljše. •