Primorske se ne da vrniti
Primorska gre Janševim vladam očitno že dolgo v nos. Človek bi skoraj pomislil, da je za to krivo dejstvo, da se je na tem koščku zemlje slovenska narodna zavest v najtežjih časih kalila v odporu proti fašizmu, ter da so tukajšnji ljudje svoj jezik in svojo pripadnost branili takrat, ko ju ni bilo mogoče braniti iz udobja varne razdalje. Morda pa je težava preprostejša: Primorska ima za tisto neprijetno navado, da si zgodovino zapomni.
Ni treba pogledati daleč v zgodovino, da bi se spomnili, kako se jo da izkoriščati za politične provokacije. Leta 2021 je SDS svoje zborovanje umestila v Marezige, tako rekoč streljaj od spomenika NOB in predvojnim žrtvam fašizma, nad katerim se pne sijoči simbol upora, ki ga prav Janša in druščina tako radi okličejo za "krvavega". Težko si je predstavljati, da snovalci političnih dogodkov ne vedo, kaj stoji tam, kjer postavljajo šotor. Še težje, da ne vedo, kaj ta spomenik pomeni ljudem, ki živijo tam. Hja, vedno se vedno sklicuješ na naključje, hkrati pa zelo dobro veš, da bo sporočilo razumljeno.
Tokrat so šli nekoliko dlje. Janševa vlada je najprej umaknila izdajo zbirateljskega kovanca ob 80. obletnici priključitve Primorske k matični domovini. Namesto tega bo prihodnje leto izšel kovanec ob stoti obletnici smrti planinca in duhovnika Jakoba Aljaža. Tudi prav. Aljaž si svoj kovanec nedvomno zasluži. Toda zgodovine se pač ne da slaviti selektivno, kot bi bila družinska fotografija, s katere po potrebi izrežeš tistega žleht strica, ki ga ne preneseš.
Potem je prišlo še preimenovanje praznika. Nekaj dni pred njegovo letošnjo obeležitvijo naj bi bila "priključitev Primorske k matični domovini" poslej "vrnitev". Za Janšo precej priročno sredstvo za obračun z Golobovo vlado, pa tudi s Primorkami in Primorci. A nič zato.
15. septembra bomo peli: "V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju/našla si končno svoj pravi obraz." Primorska ga je, hvala bogu, že našla. Primorkam in Primorcem je zaradi tovrstnih provokacij že davno "podplat koža čez in čez postala". Zavedamo se, da z ljudmi, ki genocidu ne znajo reči genocid, nima smisla razpravljati o "vrnitvah" ali "priključitvah". O razumevanju zgodovine pa še toliko manj.
Politika lahko praznik preimenuje. Lahko ga poimenuje drugače, tretjič ali četrtič. Lahko mu spremeni uradni zapis v zakonu in si ob tem domišlja, da je spremenila tudi spomin. Pa ga ni.
Tisti, ki 15. septembra praznujemo, bomo še vedno vedeli, kaj praznujemo. In če bo na državnem papirju pisalo "vrnitev", bo marsikdo še naprej rekel "priključitev". Ne iz trme, temveč zato, ker besede včasih preživijo politike, ki jih poskušajo prepisati. Navsezadnje je tudi Brnik še vedno Brnik, ne pa letališče ... kogarkoli že.
